Zvesti Gorenjskemu glasu

Odkar sta se vselila v hišo, to je bilo leta 1974, sta na Gorenjski glas naročena Štefka in Jože Štefe s Srednje Bele pri Preddvoru.

Oba sta domačina, poročena 38 let. Jože se še vedno spominja, da je včasih, ko je hodil k Štefki vasovati, do njene hiše po bližnjici naštel 417 korakov, po daljši pa okoli 470. Jože, ki poštarja navadno pričaka kar ob cesti, je bil rojen istega leta, kot je začel izhajati Gorenjski glas. Oba ga začneta listati in brati zadaj, a je na koncu cel prebran. Popoldne pa ga v zgornje nadstropje vzameta še snaha in sin. Pohvalita priloge, saj ju zanima tudi, kaj se dogaja v drugih občinah. Ko se je upokojila, je Štefka veliko pletla in delala gobeline, sedaj pa večino časa porabi za varovanje vnučkov. Pri tem ji pomaga tudi Jože, ki rad kaj ustvarja iz lesa, saj je pri tem zelo spreten. Izdeluje okvirje za slike, predvsem poleti plete košare, od majhnih pa do velikih »cajn«, kakršne je včasih delal njegov oče. Naredil je že slike iz furnirja, raglje za veliko noč, proti koncu leta pa se loti priprave figur iz mavca za jaslice v bližnji belski cerkvi. Žena ga pohvali, da je zelo pripraven, sam je prenovil kopalnico. Ob 16. uri se cela družina Štefe zbere pri kosilu, potem je čas za rekreacijo. Jožetu je Štefka za šestdeseti rojstni dan kupila kolo in od takrat rada skupaj kolesarita, pešačita okoli Brda ali se podata v Bašelj. Vsako jutro in večer peljeta na sprehod mešančka Ara, ki sta ga »posvojila« pred enajstimi leti in jima še vedno dela družbo.