"Sem predator drugačne vrste"

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / torek, 12. maj 2009 / 06:00

Radijsko in televizijsko voditeljico Veroniko Žajdela po novem lahko spremljamo tudi v vlogi Pamele v nadaljevanki Lepo je biti sosed na Pop tv.

Kot pravi, je bila vloge zelo vesela, saj ob delu v medijih težko najde čas za igro, snemanja sosedske nadaljevanke pa so k sreči večinoma med vikendi. »Čeprav so precej naporna in trajajo po ves dan, pa ni težko, če si obdan s tako zabavno in zanimivo ekipo,« pravi Veronika.

Ste kaj podobni liku Pamele v nadaljevanki Lepo je biti sosed? Tudi vi na tako neposreden način 'napadate' moške?

»Lepo vas prosim, jaz sem predator drugačne vrste. Raje počakam, da se moški sami predajo in nikoli ni bilo potrebe po napadalnosti … (smeh) Sicer pa imava s Pamelo iste lase, oči, postavo in glas. In iste tetovaže … (smeh) Vse drugo, vključno z načinom oblačenja, pa ne bi moglo biti bolj drugačno.«

Kot akademsko izobražena igralka nimate veliko kilometrine, ali vam pri igranju kaj pomagajo tudi bogate radijske in televizijske izkušnje?

»V bistvu ne. Delo v medijih se zelo razlikuje od igralstva. Mogoče ti da nekaj samozavesti, tehnika pa je čisto drugačna – vedno se moram opomniti, da ne gledam v kamero na snemanjih, ker po devetih letih dela na TV čisto nagonsko poiščem, na kateri kameri gori lučka in se avtomatsko obrnem na tisto kamero. (smeh) Seveda se moraš tudi tukaj zavedati, kje so kamere, a ne smeš gledati direktno vanje, razen izjemoma, ko to pogojuje tekst.«

V čem bolj uživate – v delu v medijih ali na igralskem odru? Kje so prednosti oz. slabosti prvega in drugega?

»Uživam v vsakem posebej. Moja prva ljubezen je brez dvoma gledališče. Ni večjega adrenalina, ko čutiš polno dvorano ljudi, ki diha, ki čuti s teboj ob vsaki besedi, ob vsakem gibu. Žal mi je, da mi čas ne dopušča veliko igrati na odru, a se potrudim, da mi vsake toliko le znese. Sem pozitivka in večna optimistka, tako da o slabostih sploh ne razmišljam. Če pa me že zagrabi kakšen ekstremno slab dan, si rečem: 'A veš koliko ljudi gara v službah, ki jih ne mara? Kako redki smo srečneži, ki lahko delamo to, kar si želimo in ki v svojem delu uživamo?' Potem me slaba volja takoj mine in pripravljena sem na nov, večinoma 16-urni delovni dan.«

Radiu 1 očitno ostajate zvesti, zakaj pa ste se odločili za prestop z nacionalne televizije na Info tv?

»Na Info tv je veliko bolj prijetno okolje, tako za zdravje kot za delo. (smeh) Trenutno pospešeno delam na filmski oddaji. Filmsko industrijo spremljam že leta, zanima me ozadje zgodb, evropska produkcija, ki se končno počasi prebija na zasluženo vidno mesto, tudi naši domači filmi so vsako leto boljši, denimo Palčičev Prehod in Vinkova Pokrajina št. 2. To so filmi, ki me res navdajo s ponosom. Oddaja je še v začetni fazi na Info TV, a ko bom zbrala pravo ekipo in dovolj sredstev, pa bo to definitivno oddaja za filmske gurmane.«

Anekdot, ki so se vam zgodile v vseh teh letih dela v medijih, je najbrž veliko …

»Joj, cel kup jih je! V anale je brez dvoma šla ena iz oddaje Koktajl na RTV. Irena Vrčkovnik je bila gostja, baterija na mikrofonu se je izpraznila, oddaja pa je šla v živo. Tonski mojster ni imel izbire – prišel je v studio med oddajo in pazil, da je bil zunaj kadra. Baterije mikrofonov so zataknjene za rob hlač ali krila na križu, Irena pa je skočila v zrak kakega pol metra, ko je naenkrat tam začutila neke roke …«

Omenili ste, da imate pogosto šestnajsturni delovnik. Kaj dosti časa vam očitno ne ostane …

»Ja, spim samo pet ur, pa je dovolj časa za vse. (smeh) Apeliram na znanstvenike, naj že izpopolnijo kloniranje, saj rabim vsaj še dve Veroniki! Včasih je težko, a sem rojen organizator, tako da kar gre. Alergična pa sem na zamujanje. Če se mi ena zadeva zamakne za petnajst minut, se mi poruši celodnevni urnik. Sama sem vedno točna in to pričakujem tudi od vseh, ki delajo z mano. Vsako prosto minuto pa preživim z mojim Andrejem. Glede na to, da je padalec in vse lepe dneve preživi v zraku, je tudi tu treba precej usklajevanja urnikov, a imava že leta in leta prakse, tako da se hitro zmeniva.« (smeh)

Kaj bi počeli, če bi se naveličali svojega dela?

»Mislim, da sem zdaj prišla v načrtih že do Š-plana, ne samo B-plana. (smeh) Vedno imam pripravljeno alternativo, ki vključuje vse možno - od vzreje psov, imam namreč dve nemški ovčarki, in študija arheologije do selitve v Avstralijo, kjer bo moj dragi Andrej mojster za vse, kar mu bo šlo odlično od rok, glede na to da ni stvari, ki je ne bi znal, zgaga … Jaz pa bom preučevala naravo, se igrala s koalami in kenguruji ter bežala pred kačami. Brez skrbi, načrtov še ne bo tako hitro zmanjkalo.«

Na pevsko kariero še niste pomislili? Vas Miran Rudan, s katerim sta nastopila v oddaji Zvezde pojejo, ni zadosti navdušil za petje?

(smeh) »Nisem pevka. In nikoli ne bom. Tudi taka legenda, kot je Miran, tega ne more spremeniti. Veste zakaj? Zato ker imam posluh, nimam pa glasu in to je grozno, ker se odlično slišiš, kako fušaš. Zvezde pojejo je bil nov izziv, enkraten in vsekakor neponovljiv.«