Nikogaršnji otrok

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. maj 2009 / 06:00

Zgodba o Bernardu, ki mu je uspelo preživeti materino ljubezen

»Če sem iskren, mi je bilo malo mar za Zdenkina leta, sploh pa ni bila videti slabo. Pojdi z mano domov, pa jim bova še najbolj zavezala jezike, mi je rekla. Bil sem navajen ubogati, kaj mi je drugega kazalo. Ugasnil sem računalnike, zaklenil vrata, ona mi je porinila otroka v naročje in me vodila po ulicah do manjšega bloka, kjer je stanovala. Ukazala mi je, naj grem pod tuš, ona pa je ta čas spravila spat otroke. Nato sva zlezla v posteljo, v kateri spim še danes.«

Bernard zgledno skrbi za njene tri otroke in čeprav imata z Zdenko svoje vzpone in padce, čeprav se včasih spreta, da ju posluša vsa okolica, ni še nikoli prelomil obljube, ki ji jo je dal prvi dan: na nobenega ni položil roke.

»Priznam, jaz ne znam z denarjem. V računalništvu so bila leta, ko sem zaslužil tudi po več tisoč evrov na mesec, a kaj, ko sem kakšen teden pred plačo že fehtal za cigarete. Zdenka je pa dobričina, rada je tudi lepo oblečena in potem denar kar skopni. Najslabše se nam je godilo lani, ko so nas metali iz stanovanja. Nekaj položnic nisva sproti plačala, potem pa so bili zneski že tako visoki, da se mi je kar zavrtelo, ko sem razmišljal, kje bi dobil denar. Kolegu sem za dober denar peljal »robo« v Bosno, a so me dobili in sem moral odsedeti tri mesece. Pa še pogojno sem fasal za leto in pol,« se nasmehne Bernard, kot da to, o čemer mi je pripovedoval, ne bi bilo »nič takega«.

Ko se je vrnil nazaj domov, je bil spet brez službe, nekaj časa je ostal doma, na sončni upravi, na »črno« je spravljal skupaj računalnike, kar sploh ni bilo slabo plačano delo. Poskusil je voditi planinsko kočo, a kaj, ko je takrat, ko so prihajali planinci, hotel spati, ko je bil buden, pa nikogar ni bilo blizu.

Vmes je tudi zbolel, imel je težave z želodcem, bruhal je kri, zaradi česar je Zdenka norela od skrbi.

»Najbolj je bilo zabavno takrat, ko me je zdravnik vprašal, ali smo kakšno podobno bolezen imeli že v družini, pa sem se začel na ves glas smejati. Kar nekaj napora me je stalo, da sem mu dopovedal, da se je moja mati kurbala z vsakim, ki je prišel mimo, in da se ji ni niti sanjalo, kdo bi lahko bil oče njenim otrokom.«

Zanimalo me je, ali svoje polbrate in sestri kaj vidi.

»Kadarkoli pridem komu izmed njih blizu, ugotovim, da nas je bilo veliko več, kot sem pred tem mislil. Moja mati je očitno rojevala kot po tekočem traku in z enako naglico otroke tudi oddajala v rejo ali posvojitev. Menda imamo vsi vsaj isti priimek, da se ne bi mogli ženiti med seboj,« trpko doda.

Pripomni, da pa se s čustveno praznino v duši do konca življenja ne bo mogel sprijazniti.

»Zdenka pravi, da nisem moški, kot so drugi. Nenehno bi se crkljal in v največje zadovoljstvo mi je, da me zvečer, ko gledava televizijo, čoha po hrbtu in po laseh. Če sem le doma, vsakega od otrok za lahko noč objamem in ga stisnem k sebi. Ja, otroci se pri meni nimajo slabo, to moram reči. Enkrat je eden od njihovih prejšnjih očetov hotel biti nasilen, pa sem ga tako nalomil, da ga je za zmeraj minilo. Vse jim dam, če le imam. A to ne pomeni, da nisem strog, vsaj kar se šole tiče. Zdenka ni za te reči, zato jaz hodim na govorilne ure.«

Bernard pa ni dober le pri računalniških poslih. Od rok mu gre tudi »kmetijstvo«. Letos je vzel v najem večjo njivo in če le more, se s kolesom vsak dan odpelje do nje, da malo pogrebe in pokontrolira, če je vse na svojem mestu. Recesije se boji, zato bo naredil vse, da vsaj lačni ne bodo.

Če mu pride na ušesa, da kdo grdo ravna z otroki, se usede in napiše pismo socialni službi in varuhinji otrokovih pravic. Do sedaj mu še nihče ni odgovoril, tako da ne ve, ali je njegov apel sploh prišel do cilja ali ne. Preden pa sva se poslovila, me je prosil, naj za konec zapišem njegovo prošnjo staršem, ki nočejo ali ne znajo sami skrbeti za lastne otroke: »Bolje kot da otroke daste v rejo, bi bilo, da jim omogočite ljubeče otroštvo in življenje s tem, da dovolite, da jih posvojijo. Iz lastnih izkušenj vem, da je biti v reji pekel, ki ga nikomur ne privoščim.«