Kje pa je Dec?

Baba (1119 m) - Razgleden vrh, na katerega ne pelje nobena označena pot. Stezica je dobro vzdrževana in tudi uhojena, tako da se izgubiti skoraj ne morete. Mestoma je strmina precejšnja, napor pa poplačan z lepim razgledom.

Številni so grički z ne veliko nadmorsko višino, ki si več kot zaslužijo obisk. Na nekatere ne vodijo označene poti; in na enega od teh gričev se bomo povzpeli danes. Nemarkirana, a dobro vzdrževana ter uhojena pot nas bo pripeljala na Babo nad Čemšenikom. Izhodišče vzpona je Spodnja Kokra, kjer je na desni strani transformator.

Nasproti transformatorja nas markacija usmeri po poti mimo sadnega drevja, kjer pri kmetiji Polajnar zavijemo ostro desno. Takoj nas čaka približno 100 metrov dolg vzpon po cesti in po dobrih petih minutah se pot zravna. Globoko desno pod gozdno cesto šumi Čemšeniški potok, kamor se spusti precej strma pot, ki jo začenjajo celo stopnice.

Nadaljujemo kar po makadamski cesti, mimo prvega vodnega zajetja.

Pri prvem mostiču čez Čemšeniški potok, kjer pa vodo lahko tudi kar prebredemo ali celo prestopimo, gozdna cesta zavije desno k brunarici Milan, mi pa zavijemo levo.

Kmalu gremo mimo še enega vodnega zajetja. Čez nekaj minut pridemo do največjega zajetja, kjer nas čaka udobna klopca. Gozdna cesta se malo zravna, kmalu pa sledita oster levi in desni ovinek. Občutek, da mora biti Dom že blizu, nas ne prevara, saj pred seboj kmalu zagledamo streho. Prijazna oskrbnika sta vedno pripravljena na klepet, pa tudi za kakšno pot ju lahko povprašate; tako kot sem ju jaz tisto jutro za Babo.

Tesno za Domom na Čemšeniku, tik ob zadnji strani koče krene na levo stezica. Steza gre po gozdu, poteka po mehkem terenu in se precej hitro in strmo dviguje. Nato zavija v desno, kjer tudi strmina popusti. Pred nekaj tedni je bilo na tem delu poti ogromno suhega listja, da se je ugrezalo skoraj do kolen in občutek pri hoji ni bil nič kaj prijeten. Pot je ojačana z debli, saj poteka po visečem terenu. Po krajšem vzponu vas bo pot pripeljala na razgledno točko, kjer se vam odpre pogled na dolino Kokre, Krvavec, Kalški greben, Kočno in Grintovec ter proti Kranju. Na tem razgledniku zavijete desno in ne nadaljujete naravnost, saj je to pot divjadi, ki pelje do plazišča. Od tu do vrha se pot strmo vzpenja, v prijetnih ključih, občasno tudi med manjšimi skalami ali pa večjim kamenjem. Poteka po grebenu, po ozki stezi, zato je potrebno biti previden. Tik pod vrhom je privaten vikend, pot proti vrhu pa poteka ostro desno, mimo hloda. Še minuta ali dve in boste na vrhu. Kljub temu da na Babo ne vodi označena pot, je na vrhu vpisna knjiga. Po številu vpisov sodeč je Baba kar priljubljen cilj pohodnikov. Lahko si privoščite krajši počitek, saj lep razgled več kot vabi pohodnike, da zajamejo zrak in se nadihajo svežega zraka. V dolino se lahko spustite po poti vzpona, ali pa izberite krožno pot. In sicer z Babe nadaljujete v smeri Cjanovice, ki jo vidite v ozadju, po neoznačenem grebenu. Greben je resnično čudovit in razgleden. Steza je dobro vidna in lahko sledljiva, pripeljala pa vas bo na sedlo med Potoško goro in Javorovim vrhom. Če vam ostaja energija, obiščite še katerega od njiju, ali pa kar oba, ter se varno vrnite v dolino. Ob vrnitvi se obvezno ustavite v Domu na Čemšeniku, kjer vam bosta gospa Mari in njen soprog postregla s čim dobrim na žlico, če ste pa sladkosnedi, vam pa priporočam okusne domače krofe.

Tako, obiskali smo še eno Babo. V našem planinskem, gorskem svetu jih je res veliko. Ljubeljska baba, Dovška Baba, Poljanska Baba, Baba; hm, ja, kje pa je kakšen Dedec? V Kamniško-Savinjskih Alpah sta dva; nam že poznani Kamniški Dedec in Lučki Dedec, ki nas še pričakuje. Morda je kje še kakšen?! Babe na eni strani, Dedci na drugi; vam je to kaj poznano?

Nadmorska višina: 1119 m

Višinska razlika: 620 m

Trajanje: 3 ure

Zahtevnost: 3 zvezdice