Teta, ki je dobra kot mama

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: GG Plus / torek, 5. maj 2009 / 06:00

Sabiha Čoragić iz Tržiča je sama spravila h kruhu svojo hčer. Sedaj skrbi za Jasmino in Mirelo, hčerki pokojne sestre, čeprav nima službe in je odvisna od socialne pomoči.

Tržič – Spoznala sva se pred nedavnim, ko je prišla v skladišče Rdečega križa Tržič po paket s hrano. Ni je bilo sram priznati, da potrebuje pomoč. Ne zase, ampak za mali punčki pokojne sestre. Eno leto živita pri njej. Čeprav je njuna teta, skrbi zanju kot prava mama. Sabiha Čoragić je že dolgo bolna, brez službe in brez pravega zaslužka. Vseeno je odločena, da sestrina otroka ne bosta siroti. Tudi zato nam je bila pripravljena zaupati trpko življenjsko zgodbo.

»Doma sem iz Bosne. Mlada sem prišla v Slovenijo zaradi dela. Najprej sem se zaposlila v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Dve leti in pol sem delala v tkalnici. Nato sem se vrnila domov k staršem. Zaposlila sem se v tovarni za vzrejo piščancev. Delala sem tudi ponoči, a zaslužek je bil slab. Takrat sem že imela hčerko, ki je bila premajhna za pot v Slovenijo. Ostala je pri starših, jaz pa sem se vrnila v Tržič. Zaposlila sem se v kranjskih Živilih kot čistilka. Pri šestih letih sem vzela hčer k sebi. V Tržiču je končala osnovno šolo in nadaljevala šolanje v Kranju. Ko sem izgubila stalno službo, sem pomagala kmetu pri pridelavi zelenjave. Sama sem morala spraviti hčerko h kruhu, ki se je izučila za frizerko. Ni nama bilo lahko. Selili sva se po raznih stanovanjih. Iz Podljubelja sva se pred nekaj leti preselili v stari del Tržiča. Želela sem v mesto, kjer imam blizu vsaj zdravnika. Imam težave z zdravjem, zlasti s srcem. Predlansko jesen me je skoraj strla žalost, ko sem izgubila 29-letno sestro Jasno. Živela je v Bosni, kjer je pustila nepreskrbljeni hčerki. Od aprila lani sta na varnem pri meni. Moja hči že dela in je letos odšla živet drugam. Lepo sem jo vzgojila in enako želim za sestrina otroka. Dokler bom živa, ju ne bom dala od sebe,« je dejala 50-letna Sabiha, ki že pol svojega življenja prebiva v Tržiču.

Prvi otrok njene pokojne sestre je 10-letna Jasmina. Sedaj je učenka četrtega razreda v Osnovni šoli Tržič. Rada se uči, le s slovenščino ima malo težav. Po pouku odhaja v Mladinski center Tržič, kjer naredi naloge in se udeležuje raznih dejavnosti. V prostem času se druži s prijateljicami in pazi na mlajšo polsestro. Mirela je stara komaj tri leta, a že veliko ve. Tudi to, da stanuje na Koroški 2 v Tržiču. Ob risanju veselo poje. Vsega se je naučila v vrtcu Palček, kjer so jo lepo sprejeli otroci in vzgojiteljice. Pri teti jima je lepo, čeprav živijo skromno. Imajo se radi in ob tem pozabljajo na vsakdanje težave.

»Sama imam 220 evrov socialne pomoči. Z otroškim dodatkom in preživnino za Mirelo dobim nekaj čez petsto evrov, kar zadošča le za plačilo položnic in nujno hrano. Če nam hrane manjka, grem tudi na Rdeči križ. Tega me ni sram, sramota pa je krasti in ubijati! Občino Tržič sem prosila za drugo stanovanje. Živimo na 35 kvadratnih metrih, zaradi slabega ogrevanja so stene vlažne, kopalnica pa je na drugi strani hodnika. Zaradi otrok bi rada večje in boljše stanovanje. Upam, da ga bomo dobili, saj stanarino redno plačujem. Najtežje mi je za denar, zato se plačilo kakšne položnice zavleče v naslednji mesec. Tudi otrokoma ne morem izpolniti vseh želja,« je potožila sogovornica.