Velikost je pomembna (56)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 4. maj 2009 / 06:00

France je bil edinec in že kot otrok navajen, da je večino stvari dobil.

Ker je bil že desetletje vdovec, so mu otroci pred tremi leti predlagali, naj si končno poišče kakšno solidno, sebi primerno žensko, da bo skupaj z njo preživljal prosti čas. Seveda ni povedal, da je že skorajšnji upokojenec. Predvsem je poudaril, da je že vse življenje aktiven športnik, precej denarja je prislužil s trdim delom, njegova dekleta pa so bila velikokrat mlajša od njega. Ni bil sramežljiv, prej zgovoren, vedno pripravljen, da dokaže nasprotno.

Profil je na spletnih straneh napravil kar s pravim imenom in priimkom, je pa vse druge podatke delno priredil. Star naj bi bil 48 let, velik 175 centimetrov, prijetne zunanjosti, z energijo mladeniča. Bil je sicer zanimiv sogovornik, vendar sem mu že takoj razložila, da imam rada visoke moške, tako da je 175 centimetrov zame precej premalo. Da si še pete obujem, sem pa zanj sploh velikanka. Oseminštiridesetletniki pa tudi nikoli niso bili moja ciljna skupina.

Pa je kar vztrajal.

Po dolgem pregovarjanju sva se zmenila, da se enkrat dobiva na kavi. Sicer je predlagal večerjo v dragi restavraciji, vendar sem povabilo previdno spremenila v kavo in potrošila kar nekaj energije, da sem ga prepričala, da če grem z njim ven, še ne pomeni, da bom potem tudi kje z njim zaključila.

V času najinega dogovarjanja pa sem nevede naletela na njegovega sorodnika, ki se je ob ideji, da ima France 48 let, samo zasmejal.

»Veš, je pa že krepko čez petdeset. Mislim, da bo decembra 57.«

Obstala sem z odprtimi usti, saj je med Francetovim navajanjem let in omenjenimi skoraj deset let razlike, od mene pa je tako v trenutku postal starejši za več kot dvajset let.

Ko sem kasneje Franceta vprašala, zakaj se je zlagal, je nonšalantno odgovoril:

»Pa kaj? To sedaj kaj spremeni? Sem pač starejši.«

Tebi verjetno ne, meni pa je ta trenutek vse 'dol padlo', sem mislila sama pri sebi.

Ker ni popustil, sva se končno dobila. Vendar ne vem, kdo je bil bolj šokiran. On, ki je bil očitno navajen, da se mu male laži kar oprostijo, ali jaz, ki sem ob pogledu nanj komaj izustila:

»Sem ti rekla, da boš premajhen zame.«

Ne samo, da je bil starejši, tudi precej manjši je bil. Energičen že, vendar je svojih 57 let pošteno kazal. Ker sem enkrat že naletela na podobno situacijo, sem samo čakala, da mi bo pomahal z mornariško knjižico ali čim podobnim, kjer je točno zapisana velikost posameznika – no, ko je bil ta star osemnajst let.

Pa se to ni zgodilo.

Obstal je na mestu.

»Kaj ti nisem všeč?«

Vprašanje, ki ga niti nisem pričakovala, zahtevalo pa je takojšen odgovor.

Ponovila sem:

»Žal mi je. Sem ti že takoj rekla, da ne pričakuj preveč, pa da si najverjetneje premajhen zame. Tudi to, da si se mi zlagal, koliko si star, žal ne morem kar spregledati. Lahko greva na kavo, to je pa tudi vse.«

Novico je sprejel s kislim nasmehom.

Kaj si je on mislil o meni, ne vem, vendar vsaj žalil ni, kar se je včasih zgodilo, ko si koga odkrito zavrnil.

»Ok. Greva na kavo. Pa nekam blizu.«

Zmenila sva se, kje se dobiva in se tja odpeljala vsak s svojim avtom.

Čakala sem ga pred lokalom deset, petnajst minut. Zavrtela njegovo telefonsko številko, a je zvonilo v prazno. Enkrat, dvakrat, tretjič se mi je že vse skupaj zdelo neumno, ampak sem vseeno še enkrat poizkusila. Nič. Spustila sem mu sms, da odhajam domov, saj ga očitno ne bo. Odgovora nisem dobila.

Tisti trenutek mi ga je bilo kar malo žal, da nisva imela priložnosti za kakšen klepet ob kavi, saj je bil prijeten gospod, pa tudi drugače se mi ni zdel slab moški.

'Šuger dadiji' me pač nikoli niso zanimali. V podobnih situacijah sem se kasneje na čveku s prijateljicami velikokrat pošalila, da 'imama enega fotra že doma in še enega res ne rabim'.