Jožef Delavec

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. maj 2009 / 06:00

Nenavadno in tudi nekoliko nespodobno vprašanje: kaj imata skupnega sveti Jožef in tisti Jože, ki se je pisal Broz, še bolj pa smo ga poznali pod imenom Tito? Veliko skupnega razen imena res nista imela, sta pa oba postala nekakšna majska patrona. Sv. Jožefa, ki sicer goduje 19. marca, je Cerkev postavila tudi za prvomajskega zavetnika vseh delavcev, zlasti tistih, ki živijo od dela svojih rok. Tako kot je od njega živel Jožef sam, ki je bil tesar. Od takega dela naj bi živel tudi Josip Broz, ko se je izučil za ključavničarja. Pozneje je naneslo, da je živel bolj od revolucije in njenih sadov, postal je nekakšen cesar (»poslednji Habsburžan«) in vodil državo, v kateri naj bi sicer vladalo delo in delavci. No, resnici na ljubo, se »delovnim ljudem« v njegovem cesarstvu ni godilo tako slabo kot danes, častil pa se je bolj Titov kot delovni kult. Zlasti maja, ki je bil njegov mesec. Za njegov rojstni dan (ki je bil v resnici 7. maja) smo 25. maja častili večno mladost, umrl pa je 4. maja, na dan sv. Florijana v glavnem mestu republike šentflorjanske.

Naj mi bo ob tem dovoljeno še nekaj besed o osebni skušnji s prvim majem. Spominjam se ga po večernem kresu in po jutranji budnici, za katero je v mojem kraju poskrbela pihalna godba Alpine, ki se je med hišami zapeljala kar na tovarniškem kamionu. V naši družini na ta dan nismo sadili krompirja. Šli smo od doma, po možnosti peš, in pohod sklenili s piknikom. Dokler je živel mamin oče Jaka, ki je imel 1. maja god, smo obiskovali tudi njega. Na cerkvenem koledarju sta bila včasih za 1. maj apostola Filip in Jakob, 1. maja 1955 pa ju je vesoljna cerkev prestavila na 3. maj, na njuno mesto pa inštalirala novokomponiranega Jožefa Delavca. Tega dolgo še vedeli nismo in tudi stari oče, ki je bil enakega poklica kot Jožef, je svoj god še naprej praznoval na prvi majski dan. Enako ravna tudi njegov sin, ki je prav tako Jakob, po poklicu pa čevljar in ljubiteljski tesar …

Kar me pri prvem maju še posebej veseli, je dejstvo, da je to praznik z velikim soglasjem vseh praznujočih ali drugače sodelujočih. Nastal je kot izrazito »rdeči« praznik v letih po 1886, a se je skozi desetletja med ljudmi tako prijel, da je postal pravi ljudski praznik in ga je naposled s poimenovanjem po Jožefu Delavcu priznala tudi Cerkev. Praznujemo ga pluralno, vsak po svoje, s političnim shodom ali »delavsko sveto mašo«, s kurjenjem kresov, izleti v naravo, na piknikih, s počitkom ali – delom. Kmetje na ta dan, če je lepo vreme, sadijo krompir, kar pa še ne pomeni, da so proti. Zdrava kmečka pamet ravna sonaravno in se ne ozira pretirano na koledar.

Pri prazniku, ki časti delo in Delavca z velikim D, pa je potrebna tudi previdnost. Slej ko prej se je namreč treba vprašati, kako je z delavci z malo začetnico? V Ljudski republiki Kitajski, ki je bila ustanovljena pred 60 leti (1949), častijo kult dela, delavci pa so podvrženi kapitalističnemu režimu najhujše vrste. Pri nas imajo v vladni koaliciji glavno besedo stranke, ki so nastale iz Zveze Komunistov in Zveze socialistične mladine Slovenije – iz organizacij, ki naj bi vladale v interesu delavskega razreda. A če bi razmere sodili po tovarnah, ki se zapirajo, delavce pa mečejo na cesto, bi lahko pomislili tudi, da v tej deželi dejansko vladajo Kapital in tajkuni. Kakorkoli že gledamo na te reči, se na koncu izkaže, da gre večini za prvi maj in tudi sicer še kar dobro, delavcem z malim d pa je hudo in jim tudi za naprej kaže bolj slabo. Tako se utegne zgoditi, da bomo ob vseh dobrotah praznika dela pozabili na delavce …