Kruha in iger

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 1. maj 2009 / 06:00

Živel 1. maj, mednarodni praznik dela!

O, ja, sliši se lepo in pravično. V resnici je tako, da delo (v smislu mezdnega razmerja med lastnikom kapitala in lastnikom »rok«, to je tradicionalnega sredstva za proizvajanje materialnih dobrin) že zdavnaj ni več vrednota. Če je delo kot »komodificirana dobrina, ki povzroča v kapitalističnih družbenih odnosih dodatno odtujitev« (prosto po Karlu Marxu), sploh bilo kadar koli vrednota.

Po mojem videnju in razumevanju stvari je praznovanje dela, se pravi, z »zapovedanim« praznikom čaščen mezdni odnos, opij za proletariat oziroma za široke ljudske množice, pisan na kožo lastnikom kapitala. Pač po vzoru antične družbene prakse, znane pod sloganom: kruha in iger. V tem kontekstu so sindikati zgolj sredstvo (kapitala) za dosego cilja, to je, prvič, miru v »hiši« in, drugič, negovanje občutka kolikor tolikšne pravičnosti. Kar je, priznam, do skrajnosti bogokletna teorija tako imenovanega socialnega boja z elementom enakih možnosti oziroma pravičnosti.

Po drugi strani je antični družbeni model »kruha in vina« nadvse sodoben in realen. V zahodnih, pogojno rečeno demokratičnih, družbah je čezmerno, že kar neokusno bogatenje lastnikov kapitala, realnost, ki je ne ogroža niti svetovna finančna kriza, da sindikatov in njihovega domnevnega boja za pravičnost sploh ne omenjam.

Poglavje, da ne rečem nesramnost, zase so slovenski sindikati in njihov boj za »obrambo delavcev in delavk«, kot se na besedni ravni rad šopiri Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki od vlade (kajpada na besedni ravni) zahteva, da v ospredje postavi ljudi, ne kapital. (Kar se mene tiče, je kapital vrednota, ne antivrednota, ampak to je druga zgodba.) Ali, predsednik Pergama Dušan Rebolj, ki propagira obdavčenje »abnormalno visoke plače in nagrade« ali vsaj uvedbo »četrtega dohodninskega razreda« in bla bla bla. Namesto da bi, namreč Dušan Rebolj, Dušan Semolič, Boris Mazalin, predsednik Konfederacije 90, in kar je druge sindikalne smetane, stopili skupaj ter nesramno bogate posameznike s komunistično provinienco inkriminirali ali vsaj moralno diskreditirali. Da se razumemo, v mislih imam izključno tiste, ki so spremembo gospodarskega sistema (po modelu vojnih dobičkarjev) izrabili za lastno bogatenje.

V kontekstu povedanega slovensko sindikalno elito, se pravi, Dušana Semoliča in njemu enakovredno sindikalno elito sprašujem, kaj so s potencialno močjo, s katero razpolagajo in jo obvladujejo, storili, da bi v Sloveniji preprečili pojav nesramno bogatih posameznikov, ki so se (praviloma) iz »hlapca« komunističnega režima prelevili v gospodarja kapitala in s tem, posredno, v gospodarja delavskega razreda.

Ker odgovora omenjene gospode niti po naključju ne pričakujem, bom, pač po svojem videnju in dojemanju stvari, odgovorila sama. Storili niso nič. Absolutno nič. In o tem, ne pa, denimo, o vlogi kapitala, bi moral razmisliti slovenski delavec.