Življenje ni od muh

Aprilsko sredo v Glasovi Hiši kulture smo z gostom Janezom Juvanom posvetili izidu njegove knjige pesmi in fotografij Sto muh v glavi.

Kranj – Z zanimivim sogovornikom smo odprli številna aktualna vprašanja, ki se še posebej porajajo v teh dneh knjige, za povrh pa je bila sreda tudi dan zemlje. Dve zanimivi iztočnici za literarni večer in življenjska vprašanja …

Janez Juvan je svojo mladost preživel na Gorenjskem. Rojen je bil na Bregu ob Savi, za njegovo življenjsko usmeritev v študij slavistike in v izražanje s poezijo in fotografijo pa so bila v veliki meri odločilna leta na kranjski gimnaziji. V tem času je napisal svojo prvo pesem in se priključil skupini mladih ustvarjalcev, ki so svoja dela objavljali v reviji Mlada pota, leta 1965 pa je svoje prvo pesniško obdobje kronal z izidom zbirke Potopljeni mesec. Službena pot ga je odnesla v ČGP Delo, kjer se je kot korektor, lektor in redaktor vsakodnevno srečeval s tisoči bolj in manj posrečenih besedil – morda prav zato v teh letih ni več pesnil, ampak je prevladala ljubezen do fotografije. V Delu se je namreč oblikovala močna skupina fotografov, pred tem pa ga je zaznamovalo že sodelovanje z izjemnim kranjskim foto klubom Janez Puhar. Sodeloval je na kar 175 tudi mednarodnih razstavah in imel 21 samostojnih razstav.

Knjiga Janeza Juvana se začne s pomenljivima vrsticama: »Po glavi mi roji sto muh. Pikajo druge, mene morijo.« Ali kot nam je zaupal v pogovoru – življenje ni lahko in človek ni konstanta. Vsi nosimo v sebi nešteto misli, ki nas glodajo, vsi se spreminjamo in skupaj z nami vse naše muhe, naši motivi in naš odnos do sebe in sveta. Če bi napisane pesmi vzel v roke kasneje, bi jih nedvomno popravljal. Zato je prav, da so natisnjene in so obstale tam, v družbi nevsakdanjih pogledov skozi fotografsko lečo, na prijetno šelestečih listih knjižice, voljne, da jih prebiramo. Kajti brati je treba, veliko in dobro. Najbolj ga skrbi, da postaja jezik mlajših generacij vse bolj siromašen; mladi sicer berejo in si pišejo, a vprašanje kaj – prevladuje rumeni tisk in sporočila, okleščena na nekaj slengovskih besed, v katerih je povsem vseeno, ali gre za slovenski, angleški ali kakšno drug izraz. Če ob tem dodam še misel Toneta Pavčka, da je jezik orodje naših misli, se skupaj lahko vprašamo, ali je življenje, skopo v besedah in torej tudi v mislih, lahko bogato, srečno življenje – življenje, ki ni od muh? In vse prevečkrat ob pojavih, ki nas motijo, ne spregovorimo odrešilne besede.

V družbi z zanimivim gostom občutljivega peresa in pogleda Janezom Juvanom nismo molčali skoraj dve prijetni uri. In smo se razšli z občutkom topline v mislih. Kajti vsi stari pregovori ne držijo – molk ni zlato. Ali kot je zapisal v svoji knjigi: »Na stolu sedim in gledam ogenj, kako gine. Odenem se v molk, pa me še bolj zebe.«