Zdravnik in športnik

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / četrtek, 23. april 2009 / 06:00

Dr. Bojan Knap s svojim strokovnim znanjem pomaga številnim vrhunskim slovenskim športnikom, s športom pa se že več kot trideset let ukvarja tudi sam.

Dr. Bojan Knap je kot specialist interne medicine zaposlen v ljubljanskem Kliničnem centru in deluje tudi kot visokošolski učitelj na medicinski fakulteti v Ljubljani. Kranjčan, ki z družino živi na Bledu, je poznan tudi kot strokovnjak s področja športne prehrane in regeneracije po izjemnih telesnih preizkušnjah. Z nasveti pomaga številnim vrhunskim slovenskim športnikom. S športom, največ s tekom, pa tudi s triatlonom, pa se ukvarja tudi sam. Lani se je prvič preizkusil na Ironmanu v Celovcu, ki predstavlja poseben izziv za vsakega športnika.

Od kdaj se ukvarjate s športom?

»Z različnimi športi, predvsem s športi z žogo, sem se ukvarjal že kot otrok. Sedaj pa že vrsto let najraje in največ tečem. O tem, zakaj sem se začel ukvarjati s tekom, je zanimiva zgodba, ki sega v leto 1973. Kot trinajstletni fant sem igral košarko in na eni izmed šolskih tekem bolj malo igral. Iz kljubovalnosti sem odšel v gozd in »pomotoma« začel teči. Tekel sem eno uro in lahko bi rekel, da sem odkril nov svet. Od takrat je tek del mojega življenja. Na leto pretečem od dva do tri tisoč kilometrov. Redko zdržim brez teka tri dni zapored. Tečem povsod, tudi na potovanjih, kar je še poseben čar.«

Ukvarjate pa se tudi s triatlonom?

»Udeležil sem se svetovnega prvenstva zdravnikov v triatlonu daljnega leta 1989, nastopil tudi na prvem triatlonu na Bledu leta 1986. Za lansko leto pa sem si zastavil cilj končati Ironman v Celovcu, kar pomeni 4 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka. Ironman pomeni eno od najtežjih fizičnih preizkušenj v svetu športa, zato za vsakega športnika predstavlja resen izziv. Poseben izziv je Ironman tudi zaradi pomanjkanja časa sodobnika za trening in tudi z vidika praktičnega znanja športne prehrane, ki je zelo pomembna v pripravi za tekmo in še posebej med tekmovanjem. Za Ironman namreč pravijo, da je sestavljen iz štirih disciplin: plavanja, kolesarjenja, teka in športne prehrane.«

Kako so potekale priprave?

»Ironman je bila zame posebna avantura. V sklopu priprav sem imel etapne cilje: spomladi preteči maraton, nastopiti na kolesarskem maratonu Franja in potem še sodelovati na Ironmanu. Seveda za šport nisem imel nič več časa kot pretekla leta, tako da je bilo kar zabavno. Z malo sreče se je dobro končalo. Upam, da bom še kdaj nastopil, a ne s tako malo treninga. Ironman je resna stvar in jo brez ustrezne priprave odsvetujem.«

Kakšna izkušnja je bila to za vas?

»Moram reči, da nisem tekmoval z drugimi, temveč sem celo tekmo pozorno spremljal svoje telo in zato preizkušnjo tudi končal. Ironman sem opravil v petnajstih urah, kar je s športnega vidika skromen rezultat, in vendar moj osebni podvig, glede na čas, ki sem ga imel na razpolago za trening. Zgodb in spominov na pripetljaje med tekmo pa mi bo ostalo veliko. Že pred startom je bilo stresno, ko pripelješ kolo in vidiš, da ima 90 odstotkov tekmovalcev kolesa za šest tisoč evrov, čelade za kronometer, da jih je večina vrhunskih športnikov in da je bilo samo dvesto udeležencev starejših od mene. Potem se dogajajo majhne nezgode, recimo pri plavanju, ko me je odrgnila neoprenska obleka. Posledice so bile vidne že po petnajstih minutah plavanja, ko sem imel rano na vratu, vendar je to taka malenkost, da zaradi tega ne odnehaš na tekmi, na katero se pripravljaš eno leto, boli pa vseeno.«

Lanski cilj je bil torej Ironman. Kaj pa imate v načrtu za letos?

»Lani sem se zaradi priprav na Ironman več posvečal plavanju in kolesarjenju, medtem ko mi je za tek večinoma zmanjkalo časa. Lani sem pretekel samo dva tisoč kilometrov, tri tisoč prekolesaril, sto kilometrov preplaval. Teku se bom letos posvečal več in moja želja je približati se osebnemu rekordu v maratonu, ki je že zgodovinski. Leta 1990 sem maraton pretekel v treh urah in pol. V športu je tako kot v življenju, izzivov ne zmanjka.«

Tudi sicer živite športno?

»Kar se športnega udejstvovanja tiče zagotovo. Petkrat do šestkrat na teden tečem, poleti dvakrat na teden kolesarim, še naprej bom tudi plaval, bolj ali manj redno. Občasno (premalokrat) zaidem v hribe, pozimi tečem tudi na smučeh in zelo rad smučam. Služba zdravnika v bolnišnici je po drugi strani prototip nezdravega načina življenja, z nočnim delom in vsemi drugimi dobrinami, ki jih prinaša medicina. Šport in medicina imata vsak zase poseben čar, mnogokrat se žal izključujeta, predvsem zaradi časovnih okvirov.«

Kaj pa športna prehrana?

»Pri prehrani čislam dobro kulinariko, čeprav zadnja leta vse bolj upoštevam načela zdrave, športne prehrane. Prehrana in veda o prehranjevanju je zelo zapletena zgodba in včasih bi bilo dobro, da bi ljudje bolj prisluhnili sebi in pojedli, kar jim ustreza - seveda v pravih količinah in ob pravem času.«

Izobraževali ste se tudi na mednarodni šoli za eksperte iz športne prehrane. Kako je to potekalo?

»Dve leti sem študiral na mednarodni podiplomski šoli iz športne prehrane pod pokroviteljstvom mednarodnega olimpijskega komiteja. Šolanje je potekalo prek interneta. Udeleženci smo bili iz celega sveta. Vsake dva meseca smo imeli pismeni kolokvij in na koncu vsakega leta pisni izpit z desetimi vprašanji, ki je trajal 24 ur. Za izpit so bili na voljo vsi viri, ker je bilo potrebno rešiti nutricijske probleme, recimo med ultramaratonom. Profesorje in ostalih trideset udeležencev šole sem videl samo na podelitvi diplome v Švici na sedežu MOK-a. Tukaj nisem bil med starejšimi.«