Majar je vstal

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. april 2009 / 06:00

Nedavna Glasova preja, na kateri smo obujali duha Matija Majarja Ziljskega, se je zgodila v Bistrici na Zilji na predvečer cvetne nedelje 2009, torej na pragu velikonočnega časa.

Bistveno vprašanje velike noči pa je vprašanje vstajenja. Tako se lahko vprašamo tudi, ali smo z našo prejo kaj pripomogli k vstajenju duha imenovanega? Zlasti k obujanju njegove ideje Zedinjene Slovenije, v kateri bi se zedinili vsi, ki govorijo, pišejo, uradujejo in se sploh izražajo slovensko?

Odgovor na gornje vprašanje dobimo tako, da preverimo, ali je bila v poldrugem stoletju po svojem prvem zapisu in objavi spomladi 1848 udejanjena prva od Majarjevih zahtev? Ta se – v članku in letaku z naslovom Kaj Slovenci terjamo – glasi: »Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškim nas je 116.000, na Štajarskim 378.000, na Kranjskim 438.000, na Goriškim in Teržaškim 217.000, na Banatskim 22.000, Na Vogerskim 60.000 in v Istrii 230.000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki; kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, karkoli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizo poldrugi milijon … naša beseda bode veljala in povsod lehko obstala; dobiček bodemo pa imeli vsi.«

Prvo, kar lahko ugotovimo, je, da smo Slovenci obstali, nismo pa zedinjeni. Doma in po svetu nas je več kot dva milijona, razdeljeni pa smo »le« na šest (in ne na sedem) strani. Večina nas je v Republiki Sloveniji, trije deli naroda so v zamejstvu: v Italiji (na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji, Reziji, Kanalski dolini), Avstriji (na Koroškem) in Madžarskem (Porabje). Peti del naroda je v zdomstvu (na »začasnem« delu in bivanju v Nemčiji in drugod) in šesti v izseljenstvu po vsem svetu. Slovenščini se v Sloveniji godi dobro (razen v nekaterih urbanih predelih in nekaterih kategorijah prebivalstva, v in pri katerih naj bi jo zlasti po mnenju nekaterih »orto« jezikovnih puristov že ogrožala angleščina). Onstran meja RS pa se število tistih, ki jo še uporabljajo, nenehno zmanjšuje, v nekaterih krajih in pokrajinah (med temi je tudi Majarjeva Ziljska dolina) je slovenščino že doletela delna ali popolna jezikovna smrt. Če bi Majar danes od mrtvih vstal in se vrnil v rodno dolino ali v mesto Celovec, kjer je služboval kot stolni kaplan, bi teh krajev več ne prepoznal; pa ne zaradi vidnih sprememb v kulturni krajini, ampak predvsem zaradi opustitve slovenščine v javni in zasebni rabi. To bi ga bržkone tako prizadelo, da bi od žalosti znova umrl in si izprosil vrnitev v nebeške pokrajine, kjer se slovenščini v razmerju z nemščino, italijanščino, angleščino in drugimi jeziki gotovo godi bolje kot na zemlji …

Kaj pa lahko današnji Slovenci v matici, zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu sami storimo, da bi ostali Slovenci – da bi torej slovenščine ne opuščali? Da bi se kdaj zedinili vsi v eni državi, je prepozno. V globalnem svetu, ki je ves prepreden in prežet z uporabo novih informacijsko komunikacijskih tehnologij, se lahko bolj povežemo z njihovo pomočjo in uporabo. To tudi počnemo. Hkrati ne smemo čakati, kaj in kdaj bo za rojake onstran padlih meja več naredila naša država? Storimo vsaj nekaj tudi kot posamezniki in pripadniki organizacij civilne družbe. Napotimo se k svojim sonarodnjakom onstran meja in po svetu in jih opogumimo v njihovih prizadevanjih. Tako kot smo to storili Kranjci z Glasovo prejo med Korošci …