Laž ima kratke noge

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 10. aprila

»Jutri me čaka četrti cikel kemoterapije. /…/ Laboratorijski izvidi so tudi danes razveseljujoči in ohrabrujoči. Kljub dosedanjim trem ciklom kemoterapije je moja kri odlična ali vsaj tako dobra, da mi začetka četrte terapije ni treba prekiniti oziroma odložiti za teden dni. Skratka, sem v odlični tako telesni kot tudi duševni kondiciji in zdravljenje se lahko nadaljuje.«

Vam bom osvežila spomin. Navedeno sem zapisala v prejšnjem, devetdesetem nadaljevanju dnevnika V rakovih kleščah. Navidez ni z napisanim nič narobe, v bistvu pa vse. Drži, da sem imela za prejšnji torek napovedan začetek četrtega kroga kemoterapije. Tisto, kar se je izkazalo kot laž (ki ima, kot pravi slovenski rek, kratke noge), je trditev, da je laboratorijski izvid pokazal, da je moja kri odlična in da se zdravljenje lahko nadaljuje. Laboratorijski izvid je – nasprotno od napisanega in »post festum« – pokazal, da je število tako imenovanih neutrofilcev, ki so sestavni del levkocitov, v moji krvi tako nizko, da je potrebno kemoterapijo za teden dni preložiti. Za nameček (laži) je analiza krvi še pokazala, da je tudi raven hemoglobina nizka, kar je predvidoma posledica pomanjkanja železa. Tako prvo kot tudi drugo, se pravi, upad neutrofilcev in hemoglobina, je posledica kemoterapij. (Res pa je, da se kljub tem pomanjkljivostim v svoji krvi odlično počutim.)

Če si lahko, potem si predstavljajte, da sedite na pručki in si z »bormašino« vrtate luknjo v, recimo, desno koleno. Edino to se mi namreč zdi primerljivo s težo priznanja, da sem se svojim (cenjenim) bralcem in javnosti zlagala.

Zakaj potemtakem priznanje? Nenazadnje bi ostala moja neresnica neopažena. Odgovor je preprost. Če drži, da sem tudi v duši, ne le na jeziku, pobožna, potem laž, pa čeprav nenamerna in še manj načrtna, ne pride v poštev. Povedano drugače in nekoliko filozofsko, v aktualnem primeru razumem laž kot preizkusni kamen svojega poštenja. Poleg tega verjamem, da je tudi moje priznanje, tako kot vsaka stvar na tem svetu, za nekaj dobro. Za kaj, pa v tem trenutku še ne vem. Tisto, kar s tem v zvezi vem, je, da mi je odleglo. In še to želim s priznanjem krivde povedati, da mi na poti k zdravju ni vedno z rožami postlano. Je pa res, da mi slaba kri ne povzroča nobenih opaznih težav; še najmanj bolečin.

Čeprav svoje razkrite laži z ničimer ne opravičujem, se mi zdi v kontekstu svojega razmišljanja, svojih vrednot in svojega iskanja zdravja vendar potrebno povedati, zakaj sem meni nič tebi nič in s tolikšno lahkotnostjo resnico prikrojila svojim pričakovanjem. Gre za splet okoliščin; za prepletanje časa in želja. Dnevnik sem pisala v petek (za torkovo izdajo časopisa), na Golniku sem bila naročena pa v ponedeljek, ko je bila opravljena tudi krvna preiskava.

Tisto, kar je pri tej moji izkušnji vendar najpomembneje, je vnovična potrditev in opozorilo, da je moje tuzemno življenje v rokah nekoga drugega. Neke višje sile, kakor koli jo že imenujemo. (Se nadaljuje.)