Zakaj je dobro, da je garsonjera majhna (53)

Sara ni nikoli razmišljala o spletnih zmenkih, potem pa je ugotovila, da ji služba vzame večino prostega časa, tako da pravzaprav sploh nima volje, da bi se zvečer ali ob koncih tedna družila z drugimi samskimi prijateljicami na kavah, hodila v bučne lokale in čakala pravega.

Odločila se je, da preizkusi enega znanih slovenskih portalov, ker je Petra tam že spoznala nekaj fantov, medtem ko se je Saša odločila, da gre samo še z enim na kavo, potem pa spletno spoznavanje zaključi, saj zanjo očitno 'njene sorte' moških pač ni.

Sara je prve dni sedela pred računalnikom ure in ure. Ko je pisala in urejala dokumente za službo, se je mimogrede priklopila še na spletno pošto portala in prebirala potrebe, želje, kratka pisemca, dolgovezne predstavitvene traktate, celo pesmi. Po tednu dni se je med številnimi pismi znašlo Miranovo. Končno nekaj, kar jo je navdušilo. Prebirala je njegovo umetniško predstavitev in sestavljala sliko o fantu, ki se je iz Beograda v Slovenijo preselil zaradi službenih ambicij, želja po znanju, da bi njegova kreativnost lahko dobila večje razsežnosti, prosto pot.

Pisal je sicer v polomljeni slovenščini, pa tudi kasneje, ko sta se slišala po telefonu, je bila njegova slovenščina polna srbizmov. Sari se je vse skupaj zdelo prav prisrčno. Preslišala je, da je starejši vsaj pet let, da je manjši za deset centimetrov, zanimal jo je le žametni glas in intelekt sogovornika na oni strani – ali telefonske slušalke ali računalniškega ekrana. Požirala je njegove besede in se opijanjala ob njegovih stavkih.

Po večmesečnem komuniciranju sta se zmenila na pijači. Ker se Miranu tisti dan ni dalo v najbližji lokal, ji je predlagal, če bi se oglasila kar v njegovi garsonjeri v centru mesta. Na skodelico kave ali čaja, pa še mir bosta imela.

Sara se je strinjala.

Vsa v pričakovanju me je klicala, me spraševala, kaj naj obleče, mimogrede pa mi je še zaupala, kam gre, mi pustila naslov bloka in me prosila, če jo lahko nekaj minut po tistem, ko bo prispela, pokličem, da vidim, če je vse v redu.

Zmenjeni sva bili deset minut čez osmo zvečer, vendar ravno, ko sem iskala mobilnik, da jo pokličem, je ta že zazvonil.

Bil je v torbici.

»Čau, mačka, sem že zaključila z zmenkom. Če ga lahko tako imenujem …«

Nič mi ni bilo jasno.

»Kako si zaključila z zmenkom? Saj nisi bila pri njem niti deset minut.«

»Pa prišla sem k njemu že malo pred osmo.«

Očitno me je klicala med hojo, saj je precej zadihana in dokaj na glas nadaljevala:

»Poslušaj ta štos. Najprej mi je odprl tip, ki je bil zame absolutno presuh in premajhen. Sicer sem se sedaj spomnila, da sva v najinih pogovorih nekaj omenjala tudi kompatibilnost dveh v fizičnem pogledu, vem pa tudi, da je že takrat ob tej temi pozornost takoj preusmeril drugam. Torej … Čisti kreativec, umetnik, kar pa je tudi vse, kar imava skupnega. Sobica, v katero me je povabil, ima po moje ene osemnajst, devetnajst kvadratov, mala garsonjera, kjer je ločena le kopalnica. Pospravljeno je imel pa tako, da najprej sploh nisem vedela, ali se lahko usedem. Vse skupaj je mejilo že na sterilno.«

»In? Saj v končni fazi ni nič narobe, če je človek čist.«

Začela se je smejati.

»Kavo je že skuhal, samo potem pa se je začelo. Da zakaj ne bi prisedla k njemu na kavč, saj ne grize, pa še bolj udobno nama bo. Pazi: nama … Potem je začel s slavospevom mojemu obrazu, kjer je bil v svoji polomljeni slovenščini na začetku kar prikupen, samo da sem se jaz nasmehnila bolj izgovarjavi kot komplimentom. Kako da mi sedejo srednje dolgi temni lasje, da boljšega okvira očal si ne bi mogla izbrati, kot sem ga, pa da je njegov tudi nekaj posebnega, da naj kar potipam … Potem je vstal, mi dal svoj okvir očal v roke, ter tako izkoristi priložnost, da se me je lahko dotaknil. Kako me je pobožal po glavi. Ga gledam kot tele v nova vrata, pogledam na uro in se naredim neumno, češ da ima zelo zanimivo omaro, pa da je kava okusna, ampak bom mogla kmalu it in da sem zato tudi nekaj minut prej prišla. Saj veš, kup izgovorov pač. In veš, kaj je potem naredil?«

»Nimam pojma, imam pa občutek, da bom izvedela.«

»Dec mene kušne naravnost na usta, češ da sva idealna drug za drugega in mi začne razlagati, kako on tako čez pol leta odhaja nekam na Nizozemsko na izobraževanje in da se je on sedaj odločil, da si za ta čas v Sloveniji poišče žensko in kako sem idealna in ostalo sranje. Ti povem, da me je tako odneslo s stola, pograbila sem torbico, si obula čevlje in že me ni bilo nikjer. Videla sem samo še njegov užaljeni pogled, že ko sem bila na hodniku bloka, sem slišala stavek, dva, ko je spreminjal mojo zavrnitev v lastno, češ da nimam pojma, kaj je dobro zame in da naj se poberem, potem pa je precej na trdo zaprl vrata za menoj. Še dobro, da sem imela od mize do izhodnih vrat samo korak.«

»Epilog zgodbe, Sara?«

Najprej tišina, potem pa se je na ves glas zarežala:

»Sedaj veva, zakaj je dobro, da je garsonjera majhna …«