Veruješ v to?

Kaj mislite, katero je glavno vprašanje našega časa? Kako bomo preživeli finančno krizo? Oh, ne, kje pa! To je le ena od mnogih banalij, čeprav zdaj navidez največja. Osrednje vprašanje vsakega človeškega bitja pa ostaja venomer enako: ali je po smrti še kaj ali nič? Podobno kot je temeljno vprašanje filozofije: zakaj je bolje nekaj kot nič? O tem že dolgo razpravljajo največji duhovi. Nihče pa se po svoji smrti še ni vrnil, da bi povedal, ali je tudi onkraj nje še nekaj in ne le nič. No, izročilu na ljubo, eden naj bi bil tak: Jezus Kristus, ki je v petek umrl na križu, v nedeljo pa od mrtvih vstal!

Jezus naj bi, kakor je zapisal njegov najljubši učenec, rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26) Velikonočni čas je in to je osrednje velikonočno vprašanje. Tako ga je zapisal evangelist Janez, apostol Pavel pa ga je še zaostril: »Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna« (1 Kor 15,14). In ko verniki pri sveti maši izpovejo vero, že stoletja ponavljajo starodavni stavek: »Pričakujem vstajenje (od) mrtvih in življenje v prihodnjem veku.« Kristjana prepoznamo po pritrdilnem odgovoru na vprašanje: »Ali veruješ, da je Jezus vstal od mrtvih?« In ne po kakem drugem vprašanju, ki bi se, na primer, lahko glasilo: »Ali verjameš, da bi se morali ljudje imeti radi in drug drugemu odpuščati?« To je namreč eno od sporočil nauka, ki ga je Jezus razširjal, ko je bil še živ. Ključno pa je tisto, ki ga je izpričal in zapustil s svojo smrtjo in vstajenjem od mrtvih.

Ta vera – da je Kristus od mrtvih vstal in da se bo enako zgodilo tudi tistim, ki vanj verujejo – je pravzaprav en velik, pravi božji dar. Blagor mu, komur je vrojena, podarjena, privzgojena ali pa jo celo sam od sebe zmore! Bojim se, da je več takih, ki je ne. Tem ostanejo od velike noči le dela prosti dnevi in praznične jedi. Po drugi strani pa: ali ni bolj racionalno, če se človek zavestno osredotoči na življenje na tem svetu in si prizadeva, da bi ga preživel čim bolj polno – zavedajoč se, da bo s smrtjo vsega konec. Vera v posmrtno življenje je pravzaprav kot nalašč (»opij«) za tiste, ki življenja na tem svetu ne zmorejo, ki se jim večina želja ne uresniči, večina projektov ponesreči, ki jih prizadevajo razne nesreče, povezane zlasti z izgubo zdravja, družinskimi nezgodami, izgubo službe, pomanjkanjem denarja in kar je še takih reči. Že zato je vera smiselna – kot terapija, kot zdravilo za tegobe življenja. Če je onstran življenja še kaj, tem bolje. Če je, bodo namreč tega deležni tudi tisti, ki v to ne verujejo. Velikonočno upanje je torej nadvse smiselno in po svoji dobrobiti daleč presega dobroto šunk, pirhov in potic.

Živeti v upanju je torej dobro, a preživeti le od upanja se kljub temu ne da. Prve so zemeljske reči, čeprav se v primerjavi s presežnimi izkažejo za banalne. Vprašanje o življenju in smrti ter morebitnem vstajenju je resda ključno in nas zadeva vse žive dni in vse žive dni. Velikonočni prazniki pa so samo enkrat v letu in trajajo le nekaj dni. Zakaj si jih ne bi naredili čim lepše! Zakaj ne bi ravno v teh dneh postavili temeljnih vprašanj in hkrati z njimi tudi vseh banalij na stranski tir, kjer naj počakajo do torka po veliki noči. Čez praznike kar užijmo čim več zemeljskih dobrot. Ob tem pa ne pozabimo na tistega, po katerega dobroti smo jih deležni. Aleluja!