Odločila sva se pravilno

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / / 06:00

Zakonca Ivanič sta kupila oskrbovano stanovanje v Centru starejših v Medvodah. "Tega je danes že polnih osem let in niti enkrat odločitve nisva obžalovala," sta povedala.

Zakonca Barbara in Alojzij Ivanič sta leta 2001 kupila oskrbovano stanovanje v Centru starejših v Medvodah. Bila sta med prvimi kupci. »Za to možnost sva se odločila takoj, ko se je pokazala. Prodala sva lastniško stanovanje in kupila 50 kvadratnih metrov veliko oskrbovano stanovanje. Tega je danes že polnih osem let in niti enkrat odločitve nisva obžalovala. Tudi domotožja nimava, ker sva se v preteklosti – oba sva sicer po rodu Belokranjca - večkrat selila,« sta povedala.

Njuno stanovanje ima kuhinjsko nišo, kopalnico, dnevno sobo, spalnico in velik balkon. Ob nakupu je bilo opremljeno, tudi pohištvo je bilo po njunem okusu. »Izvajalca sem edinole nagovoril, da je namesto pomivalnega stroja vgradil pralni stroj. Slednjega bolj potrebujeva,« je povedal gospod Alojzij. Zakonca sta povedala, da je bivanje v oskrbovanem stanovanju podobno tistemu v bloku ali v hotelskemu apartmaju. Z eno razliko, sta poudarila: »V neposredni bližini imava zdravstveno oskrbo: vsak dan je nekaj ur na voljo zdravnica, medicinske sestre pa so v domu upokojencev, ki je v drugem delu stavbe, prisotne noč in dan in so torej ves čas dosegljive na klic. Midva imava v stanovanju dva gumba za nujen klic, če bi potrebovala medicinsko pomoč.« Iz teh razlogov in še ostalih socialnovarstvenih storitev se oskrbovana stanovanja tudi drugod gradijo v bližini domov za upokojence.

Center starejših Medvode, ki je obenem skrbnik oskrbovanih stanovanj, v enem izmed njih sta tudi zakonca Ivanič, lastnikom ali najemnikom teh stanovanj proti doplačilu nudi različne pakete izvajanja socialnovarstvenih storitev. Ivaničeva sta se odločila za t. i. četrtinski osnovni paket, ki zajema tri obroke hrane na dan, čiščenje enkrat na teden, zdravstveno nego in 24-urno varovanje s pomočjo gumbov za nujen klic. »Za oba skupaj to pride na mesec približno 710 evrov. Hrana je odlična, pri vsakem obroku sta na voljo dva menija. Mnogokrat doslej nisva jedla tako dobro, saj se je, ko sva bila še v aktivnejših letih, vedno nekam mudilo in tudi za pravo kosilo je bil redkokdaj čas. Če bi vprašali druge stanovalce, se z nama o odličnosti hrane vsi verjetno ne bi strinjali, a saj veste, kako pravijo: ga ni kuharja na svetu, ki bi ugodil dvestotim okusom naenkrat,« sta povedala. Vsakodnevna gospodinjska opravila, kot so sesanje, brisanje prahu, pranje perila, Ivaničeva postorita sama, enkrat na teden pa jima stanovanje temeljito očistijo. Posteljnino dajeta v čiščenje v domsko pralnico. Gospod Alojzij je tudi član Odbora stanovalcev, na sestankih njihovim predlogom, pobudam, željam vedno prisluhne tudi vodstvo Centra.

Kakšen dolgčas neki, pravita sogovornika: »Ste že slišali upokojenca, ki bi rekel, da mu ostaja kaj časa?« Ivaničeva se veliko sprehajata, saj okolica njunega doma – na tem naslovu v Medvodah imata prijavljeno tudi stalno bivališče – nudi številne poti za sprehode. Veliko bereta, poslušata radio in gledata televizijo. Za nekaj poletnih mesecev zapustita dom v Medvodah in se preselita na vikend v Podljubelj. Dokler bo še šlo, bosta to prakticirala, sta dejala.

Alojzij Ivanič še vedno vozi avto, kar jima olajša marsikatero pot po nakupih. »Sicer imajo v Centru vsako sredo za stanovalce, ki nimajo avta ali so težje gibljivi, organiziran prevoz s kombijem do bližnjega nakupovalnega centra,« sta povedala. V Centru pa so »pri roki« restavracija, kavarna, bife, frizerski salon, fizioterapevt, telovadba, kapelica, dobijo se poštne znamke, razglednice …

»Ko sva se odločila za nakup oskrbovanega stanovanja, sva bila oba na pragu osemdesetih let. Relativno zdrava, vitalna. In sva se vprašala: ali bova doma čakala, kdaj nama bodo začele pešati moči, se potem prijavila v dom upokojencev, čakala še dve leti, če sploh? Sva rekla ne in se odločila za oskrbovano stanovanje, v katerem pa sva še vedno – to poudarjava - sama sebi gospodarja. Za ta korak sva se odločila tudi zato, ker nisva hotela biti v breme otrokoma. Takšna je bila najina želja, se pa zelo razveseliva obiska otrok in njunih partnerjev. Vnuk pa je tako tisoče kilometrov daleč v Ameriki, kamor se je odpravil kot športnik, tam doštudiral in tam tudi ostal. Vsi »ta mladi« so preskrbljeni – in tudi midva sva,« sta povedala danes 85-letna Barbara in 86-letni Alojzij in dodala, da se mora vsak zamisliti, kje in kako bo na jesen življenja: »Le ne pozabite na znani rek: Starost bo vprašala, kje si bila mladost.«