Pobožaj me, mami

V vsakdanji naglici ljudje pogosto pozabljamo na to, kako pomemben je dotik. Pa ne tisti, ko se prerivamo in si s komolci utiramo pot do cilja.

V mislih imam objeme, stiske rok, držanje za roke, bližino teles, toploto človeka, božanje … Ko so otroci mlajši, je dotikanja več. Dojenčkom je dotik pomemben kot hrana in odveč je strah, da bomo otroka razvadili, če ga imamo veliko ob sebi, ga pestujemo ali nosimo. Med razvajanje štejemo veliko bolj škodljive vzgojne metode, kot sta božanje in pestovanje. Kadar so dojenčki bolni ali izpostavljeni novim situacijam, ko doživljajo spremembe, nesreče ali izgube bližnjih ljudi, je sploh najbolj učinkovita terapija še več telesnega dotika, več negovanja in več pestovanja. Dokazano je, da dotikanje blagodejno vpliva na človeka in je nekakšno naravno zdravilo proti stresu. Pri prijetnem dotikanju se sprožajo kemične snovi, ki zmanjšujejo izločanje stresnega hormona kortizola in dajejo otroku občutek zadovoljstva in varnosti. Otroci v stresnih situacijah pogosto poiščejo naše naročje ali nas primejo za roko. Kot da bi iskali varen pristan ali potrditev, da je vse v redu. Otroci, ki doživljajo veliko prijetne telesne bližine, se kot mladostniki in odrasli počutijo bolj mirne v sebi, se znajo hitreje umiriti in niso v stanju nenehne pripravljenosti na boj. Nasprotno od njih pa se otroci, ki ne čutijo dovolj telesnega stika, pogosto počutijo ogrožene in v nenehni akciji. Ljubeče dotikanje povzroča umirjanje. Vendarle to velja samo v primeru, da smo tudi sami umirjeni. Saj veste – če greste k maserju, ki se je pravkar prepiral z ženo, boste na svojem telesu občutili tudi negativne učinke masaže. Da je telesni stik pomemben, nam pričajo tudi mnogi prizori, ko ljudje ure in ure preživijo z živalmi in božajo svoje kosmate prijatelje. Ne vem, zakaj je včasih lažje »čohati« psa kot pa človeka. Privoščimo si v teh dneh več dotikanja. Pobožajmo in stisnimo k sebi otroke in svoje drage. Objemimo ljudi, ki nas potrebujejo. Zime je konec. Čas je, da odtajamo še naša srca.