Pasijon in pasijoni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. april 2009 / 06:00

Beseda pasijon ima dva med seboj povezana pomena. Izvirno se z njo označuje trpljenje Jezusa Kristusa v zadnjih dneh njegovega življenja. Hkrati je to verjetno največkrat umetniško upodobljena zgodba, zlasti v posebnih dramskih, glasbenih in drugih oblikah. V teh dneh si lahko, denimo, v živo ogledamo Škofjeloški pasijon ali kar doma prisluhnemo eni od pasijonskih skladb, v vsaki od naših cerkva najdemo slikarsko upodobitev Križevega pota …

Z besedo pasijon pa lahko označujemo tudi vsa velika trpljenja, ki so se zgodila po Kristusu. Eno takšnih je gotovo predsmrtno gorje premaganih, ki so bili pobiti ob koncu 2. sv. vojne. Danes menda res samo še Bog ve, kako so trpeli tisti, ki so svojo zadnjo uro doživeli v Hudi jami pri Laškem. A tudi v tem primeru imamo dve vrsti pasijona. Eden je njihov, izvirni. Drugi pa so medijske, politične in druge upodobitve, ki smo jim bili priča v zadnjih tednih, po odkritju morišča. Zamislil sem se nad »spravno« mašo, ki se je zgodila zadnjo nedeljo v cerkvi sv. Martina v Laškem. Darovalo jo je kar pet škofov z nadškofom Antonom Stresom na čelu, od politikov pa je bilo navzočih le nekaj opozicijskih z Janezom Janšo v prvi vrsti. Dr. Stres je med drugim ugotovil, »da smo še danes verjetno najbolj razdvojen narod v Evropi, sprt in razdvojen, z dvema resnicama, ki to ne moreta biti, in z dvema pravicama, ki sta to, če sta dve, pravici lahko še manj«. To je najbrž res, kakor je res, da je lahko resnica in pravica samo ena. Vprašanje pa je, kdo bo tisti, ki bo to eno in edino resnico spoznal in uzakonil. Če bo to Cerkev, se bojim, da bomo ob njej še naprej razdvojeni. Ne da bi zanikal krivdo tistih, ki so pobijali, imam občutek, da gre Cerkvi in njenim političnim somišljenikom v tej zadevi bolj kot za sočutje s trpljenjem pobitih za prikrivanje lastne medvojne vloge in za poskus rehabilitacije domobranstva in drugih oblik kolaboracije.

Nekoč sem poskušal tudi sam ugotoviti hierarhijo krivde za zločine v Hudi in drugih jamah. Prvi na tej lestvici so okupatorji, ki so v naše kraje zanesli vojno, brez katere bi do vsega tega gotovo ne prišlo. Drugi so komunisti, ki so hkrati z narodnoosvobodilnim bojem v istih krajih zanetili še revolucijo. Tretja je Cerkev, ki je že pred vojno razglašala, da je komunizem večje zlo od nacizma in vernike klicala v protikomunistični boj; a se je v svoji stavi zmotila – nacizem je bil v vojni premagan, premagane pa že od nekdaj čaka gorje. Četrti so zahodni zavezniki, ki so premagane vrnili svojim zaveznikom z vzhoda – kakor je bilo dogovorjeno že v njihovih srečanjih med vojno. Takšna je politična lestvica krivde, ki seveda ne opravičuje moralne; to nosi v svoji meri vsak od naštetih, tudi Cerkev. A težava je v tem, da jo vsi drugi nekako (čeprav neradi) spoznavajo, Cerkev pa se spreneveda. Svojo krivdo tudi sicer le težko priznava, v primeru Galilea Galileja je za priznanje svoje zmote potrebovala kar 359 let …

Pričakovati spravno priznanje ene in edine resnice in krivde med navedenimi stranmi je torej iluzorno. Zdaj je na potezi Državni zbor. Da končno sprejme vsaj nek politični spravni akt, za katerega bi glasovala velika večina vseh poslancev, tudi opozicijskih. Če do tega ne bo prišlo, bo prikrivanje hudih del vseh vpletenih med vojno in po njej še naprej zastrupljalo naše politično in duhovno ozračje. Različni pogledi na resnico, ki je samo ena, pa bodo ostali. Živeti strpno z razlikami je, kakor smo v zgodovini že večkrat nazorno spoznali, večja umetnost in kakovost kot trpeti vsiljeno enotnost.