Cincanje pred Ljubljanskim maratonom

Moje naivno razmišljanje o boljšem jutri me je prignalo do meje, ko se znova moram odločiti, ali je bolje biti pesimist ali optimist. Popraskam se za ušesom in pomislim, kaj imam od negativnega razmišljanja, razen glavobola. Naj se počutim, kot da me okoliščine premagujejo in da pod milim nebom ne morem storiti ničesar, ker nič ni odvisno od mene samega. Življenje je pač kruto in nesrečno in vsak dan je še slabše. Potem pomotoma pogledam na osebno izkaznico in ugotovim, da sem v najslabšem primeru že pri koncu poti, kar naj bi pomenilo, da me v najslabšem primeru čaka le še nekaj koledarjev …, če bom imel tisto malo sreče, ki je je deležen tudi pesimist. Bog ne daj, da bi poslušal ali gledal dnevna poročila. Črnogledost mladih pogojujemo z neznanjem, črnogledost starih pa na prevelikih spoznanjih.

Če se odločim za optimista, kar je v teh časih pravo herojstvo, in če sem pozabil, da je to gonilna sila življenja, lahko krivim samo sebe … mogoče še politike. In ko sem omenil ravno te, ki vlečejo vse niti, se ne morem spomniti, če je med njimi kdo, ki spada med optimiste. Hočem reči, da se ne spomnim, kdo od politikov nas je opozarjal na gonilno silo življenja. Gre za utvaro? Optimisti so naivci, pravijo, to so tudi tisti, ki so otročji in živijo pravzaprav v domišljijskem svetu. Zdaj pa jaz ne vem, ali je bolje, da celo življenje živiš v domišljiji, ali je bolje, da celo življenje misliš, da se to ne splača in je neodgovorno. In ravno ko sem se ujel nekje sredi razmišljanja o pesimistih in optimistih, sem se spomnil, da so prvi lenuhi, drugi pa delovni ljudje. Potem pa sem se ujel pri vprašanju, zakaj, hudiča, nas imajo raje, če smo pesmistični? Mogoče zato, da obstanemo v podrejenem položaju, da smo kimovčki in da delamo le toliko, kot nam ukažejo. Ker, če bi bilo vse lepo in prav in bi ves svet brstel od delovnega naboja, veselja in sreče, potem bi ne rabili strahu, zakonov in omejitev. Seveda se motim in se spet zavem domišljijskega sveta. Pa vendar … Bi zamenjali sedanjo službo za službo, v kateri bi več delali in zaslužili manj? Ali bi se preselili v manjše stanovanje, v katerem bi plačevali višjo najemnino? Ali bi se vozili s slabšim avtomobilom, ki je počasnejši in še potratnejši, kar se tiče bencina? Bi jedli slabšo in dražjo hrano? ... Ali bi volili tistega, ki bi vam povišal davke, vam zategoval pas, vas metal iz službe? Ne bi? In zakaj potem vse to počnemo? Verjetno zato, ker smo optimisti, ker edino optimisti hodimo na volitve in počnemo vse, da bi nam bilo bolje. Pesimisti smo doma pred zidom in gledamo v sivino, ne hodimo nikamor, razen tja, kamor nam povejo, da moramo.

Tisti, ki gledamo v boljši jutri, bomo v ogromnem številu svoje tekaške sposobnosti preizkusili v družbi med somišljeniki, v Ljubljani, na Ljubljanskem maratonu, ki bo ta konec tedna. Tisti, drugi se bomo zgražali, za kaj vse ljudje potrebujejo denar, in bomo nergali nad usodo in politiko. V vsej svoji športno rekreativni karieri v naših strnjenih vrstah nisem naletel na pesimista. Torej ga med nami ni. Ne rečejo zastonj, da so le optimisti uspešni ljudje. Pa se motijo. Preudaren človek, ki ve, kako naj bi potekalo življenje, ne more biti več optimista kot pesimista. Tako je življenje, pa naj si razlagam, kakorkoli si že hočem. Vzamem tehtnico, tehtam med obema in sem vesel, da O pretehta P… čisto za malo, ravno toliko, da se mi zahoče vzeti žogo in se podati na košarkarsko igrišče. Ko vržeš žogo in gre ta skozi obroč in mrežico, se ti zasmeje. Ko zgrešiš, se zresniš. Ko gre večkrat v koš, kot pa mimo, se ti zdi, da si dober. Če gre večkrat mimo, se ti zdi, da si slab … napačno mišljenje. V obeh primerih bi moral pomisliti, da je to zgolj igra. Življenje je tudi igra. Zato je najbolje, da jo igramo, da zmagujemo in zgubljamo …

P. S.: Vsi tisti, ki vas je še strah Ljubljanskega maratona in cincate, ali bi šli ali pa ne, morate vedeti, da je tek le igra in da ni nič narobe, če v tej igri tudi hodite, če ne morete vseskozi teči. Pesimist bi rekel, da je to noro, optimist pa, da bo drugo leto manj hoje in več teka …