Tudi žive čebele

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 6. april 2009 / 06:00

Ob 50-letnici Čebelarskega muzeja v Radovljici smo se o njegovi zgodovini in načrtih za prihodnost pogovarjali s kustodinjo muzeja Ido Gnilšak.

Je 50-letnica obstoja za specializiran muzej, kot je Čebelarski, že kar lepa starost, ali se vam zdi nasprotno?

»Če starost našega muzeja primerjate s starejšimi muzeji, ki jih imamo v Sloveniji, potem to zagotovo ni dolga doba, če naredimo kratek pregled skozi vsa ta leta in ugotovimo, da je bilo od prvih začetkov pa do danes v Čebelarskem muzeju narejenega zelo veliko, pa lahko rečemo, da 50 let sploh ni tako malo.«

Muzej je bil leta 1959 odprt za javnost, vendar je neke vrste zbirka neformalno obstajala že pred tem. Zametki čebelarske zbirke so namreč stari že več kot osemdeset let …

»Do odprtja razstave za javnost leta 1959 se je predvsem zbiralo gradivo za muzej, za kar so zaslužni številni zbiralci, predvsem čebelarji in ljubiteljski zbiratelji. Brez njih danes muzeja zagotovo ne bi bilo, je pa res, da vse skupaj ni vedno potekalo po načelih muzejske stroke. Pridobljeno ali kupljeno gradivo ni bilo vedno pravilno dokumentirano, pri opisovanju motivike ali starosti panjskih končnic je prihajalo do raznih netočnosti, fotodokumentacija iz tistih let je zelo pomanjkljiva … Ko so muzej, skupaj so se združili trije muzeji, začeli v šestdesetih letih obnavljati, so začeli dodatno zbirati muzejsko gradivo. Najprej se je imenoval »čebelarski muzej v pripravi« seveda z željo, da bi zbiral gradivo s tega področja iz vse Slovenije, odtlej naprej pa je tudi vse potekalo načrtno po muzealskih normativih, muzej je bil prostorsko preurejen, znova so ovrednotili predmete, z vsemi legendami, podatki … Obnova je bila zaključena leta 1973, ob 200-letnici rojstva čebelarja Antona Janše. Leta 2001 smo muzej še enkrat temeljito prenovili in posodobili, prav tako pa zbirko vseskozi dopolnjujemo.«

Od nekdaj ste v muzeju beležili tudi dober obisk tako tistih, ki se na čebelarsko stroko bolje spoznajo, kot turistov …

»Vsekakor. Zato so bili že takrat urejeni tudi podnaslovi v nemščini in angleščini, saj so v goste prihajali turisti z Bleda, številni, ki jim je čebelarstvo bolj blizu, pa se v naš muzej tudi vračajo. Pripravili smo katalog tudi v drugih jezikih in v njem razložili fenomen panjskih končnic, ki so seveda posebnost v svetu. S tem se je tudi razširilo vedenje o muzeju. Lani smo zabeležili 14 tisoč obiskovalcev, kar je za tako majhen muzej in tako majhno mesto res lepa številka.«

Je še vedno največja atrakcija predvsem za mlajše obiskovalce tako imenovani živi panj?

»Naš »živi panj« je zagotovo ena največjih atrakcij za obiskovalce, pa ne samo za mladino. V zbirko smo ga umestili leta 1977 in več kot pol stoletja je zanj skrbel čebelar Ciril Jalen, zelo prizadeven in skrben mož, ki nas je o čebelah in čebelarstvu tudi veliko naučil. Pred leti smo posneli tudi video portret z njim. Letos, ko je graščina »v odrih«, našega panja žal ne bomo mogli imeti ob oknu, ker čebele ne bi mogle kam odleteti. Takoj ko bo narejena graščinska fasada, pa se bodo vrnile tudi naše čebele.«

Eden izmed pomembnejših »oddelkov« čebelarskega muzeja je tudi potujoča razstava panjskih končnic, s katero ste gostovali po skoraj vsej državi, pa tudi po Evropi …

»Leta 1977 je takratna direktorica muzeja Maruša Avguštinova na simpoziju svetovne čebelarske zveze v Freiburgu na diapozitivih predstavila naše panjske končnice, ki so na koncu postale glavna tema. Tako smo se odločili pripraviti potujočo razstavo, v kateri je bilo takrat malo manj kot sto originalnih panjskih končnic, danes jih razstava vsebuje okrog 130, poleg tega pa še nekaj panjev in drugega gradiva. Z njo smo gostovali po različnih delih Evrope, najprej v Avstriji in Švici, kasneje tudi v Italiji, Nemčiji, na Danskem, Irskem, pred dvema letoma v Parizu v eminentnem Pavillon Davioud v Luksemburškem parku, lani pa tudi v evropskem parlamentu v Bruslju. Razstavo spremlja tudi izčrpen katalog v več jezikih. Razstava trenutno »gostuje« v domačem muzeju.«

Kako sodelujete s Čebelarsko zvezo Slovenije, podobnimi stanovskimi organizacijami, čebelarskimi društvi in posamezniki?

»Na vsak način. Poleg tega, da se naš muzej povezuje z drugimi muzeji po Sloveniji in Evropi, so za prenekatero razstavo zaslužni v Čebelarski zvezi. Ob različnih obletnicah smo pripravili tudi nekaj priložnostnih razstav o čebelarskih društvih na Slovenskem, zveza nas kot krovna čebelarska organizacija vabi na razne simpozije, kjer se predstavljamo na različne načine. Društva in zasebniki nas vabijo, naj pridemo pogledat različne predmete, povezane s čebelarstvom, naj jih ocenimo in prevzamemo oziroma odkupimo za muzej. Ena od nalog muzeja je tudi spodbujanje zanimanja za čebelarstvo. Na nas se z vprašanji o čebelah, o zgodovini panjskih končnic obračajo tudi številni posamezniki in organizacije. Konec koncev imamo na voljo mnogo strokovnega gradiva, v stalni zbirki več kot 240 panjskih končnic in še 160 drugih eksponatov.«

Kje čebele Čebelarskega muzeja iščejo nove »pašnike«?

»Upam, da bomo v letu, dveh pridobili še dva prostora za naš muzej, da bomo lahko nekoliko preuredili in razširili stalno razstavo. Še bolj temeljito bi radi predstavili vzrejo matic, ki je za slovensko čebelarstvo zelo pomembna, predstavili bi radi zgodovino čebelarstva in čebelarskih društev, skratka načrtov ne manjka.«