Dednost in vzgoja ključna za nastanek panične motnje

Panična motnja je vrsta anksiozne (psihične) motnje, kjer gre za ponavljajoče se napade panike ter občutke strahu, vznemirjenosti, tesnobe in živčnosti. Za večino ljudi, ki so kdaj doživeli napad panike, je bilo to eno najbolj groznih doživetij njihovega življenja.

Temelji za panično motnjo se »postavijo« v otroštvu

Panična motnja ne nastane kar »čez noč«, saj jo pogojuje več dejavnikov. Ti povzročajo zvišanje anksioznosti in lahko že ob manjšem stresu ali vznemirjenju povzročijo napad, ki ga v grobem najbolj pogojujeta okolje in temperament.

Dolgoročno so napadi odvisni od dednega faktorja (nekateri ljudje so nagnjeni k večjemu občutenju strahu in tesnobe), okoliščin v otroštvu (preveč zaščitniški starši, ki pravijo, kako zelo nevaren je svet; starši s pretirano visokimi merili; čustveno nestabilni starši, ki so zelo navezani na otroka; starši, ki zavirajo samouveljavljanje otroka …) in obvladovanja stresnih situacij. Če bolnik, ki ima že v predispoziciji močnejše občutenje strahu, pride v stik ali odrašča v neprimernih okoliščinah (npr. s starši, ki ne znajo ravnati z bolj občutljivim otrokom), je pogosto to vzrok stopnjevanja tesnobe in strahu, ki se navadno konča z napadom panike. Seveda pa to ni edini dejavnik. Nemalokrat je povod zanj nenaden stresen dogodek, ki zahteva daljše privajanje, npr. ločitev, izguba bližnjega, večje spremembe (selitev, izguba službe, zdravstvene težave, finančni zlom …), fobije, poškodbe in posttravmatske motnje. Izredno močan dejavnik so tudi droge – različni stimulanti, kot so kokain, amfetamini, velike doze kofeina in nikotina ter celo marihuana in LSD.

Napadi panike v telesnem smislu niso nevarni

Čeprav so napadi panike zelo neprijetni in zastrašujoči, simptomi pa so podobni srčnemu infarktu ali kakšni drugi življenjsko ogrožajoči bolezni, niso nevarni. Gre namreč za t. i. »boj-beg« reakcijo. To je normalna reakcija našega telesa, ko ta občuti oz. zazna smrtno nevarnost in se začne pripravljati na beg. Telo preplavi vznemirjenje (sproščanje adrenalina), ki se pomeša s paniko in strahom za življenje ter potrebo po takojšnem pobegu. Temu primerne so tudi telesne reakcije: potenje, zvišan srčni utrip, pospešeno dihanje, zožanje arterij, napetost mišic … Kljub temu, da bolnik ni smrtno ogrožen, ima njegovo telo drugačen občutek in povzroči napad, da bi se rešilo. Napadi so lahko zelo pogosti (večkrat na dan), lahko pa se zgodijo le nekajkrat v življenju (med enim in drugim napadom je lahko več let razlike).

Zdravljenje pri bolnikih s panično motnjo poteka individualno in je običajno mešanica zdravil in kognitivne-vedenjske terapije. Pri bolnikih s šibkeje izraženo motnjo lahko zadostuje že sam pogovor, da ne gre za telesno bolezen in da ni nevarna. Cilj zdravljenja je, da se bolnik nauči kontrolirati in obvladovati panične napade.