Nikogaršnji otrok

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. marec 2009 / 06:00

Zgodba o Bernardu, ki mu je uspelo preživeti materino ljubezen

»Nikoli ne bom pozabil, kako se je ta reva zjokala, ko me je gledala pri jedi. Menda sem hrano basal vase, kot da bi prišel z Golega otoka, podhranjen in do konca sestradan. Sicer me je bila res sama kost in koža, a tak sem bil že od rojstva naprej. Marjanca je potem tudi šla k moji rejnici in pri njej dosegla, da me je zaradi lulanja odpeljala k zdravniku. Menda se je to zgodilo zadnji hip, preden se je »nerodnost« sprevrgla v kronično bolezen.«

To so bili časi, ko se je z otroki delalo kot svinja z mehom. Tako trdi Bernard, pa se verjetno ne moti, ker je bridkosti doživljal na lastni koži.

»Najbolj me je bolelo, ko so se v šoli nekega dne spomnili, da »smrdim«. Tako ali tako sem bil - bolj kot ne - volk samotar, a po tistem so se me še tisti redki, ki so se pred tem družili z menoj, izogibali kot kuge. Najbolj žalostno pa je bilo to, da se je celo nekaterim učiteljem zdelo »posrečeno«, če so vihali nos in se na tak način iz mene norčevali,« je nizal spomine.

Pa sem ga potolažila, da ni bil edini, da se je tudi pri meni kakšen od učiteljev »spozabil« in me »utišal« z nadimkom, ki so ga mi nadeli sošolci.

Ob tej moji tolažbi se je nasmehnil in zdelo se mi je, da se je tudi sprostil.

Ni bil več tako tog in skrčen, ni si več lomil prstov, kot da bi se bal, da bo povedal kaj takega, zaradi česar bi mu lahko bilo potem žal.

»Nekoč smo šli na ekskurzijo na Bled, na grad. Na avtobusu sta se drenjala dva razreda, bili smo natlačeni kot vžigalice v škatlici. Nenadoma se nekdo spomni, da smrdim, da moram iti dol, da ne bo sedel pri meni. Mislil sem, da se bom udrl v tla, tako me je bilo sram. Ker sitnarjenje ni ponehalo, je prišel bliže šofer, me robato prijel za ovratnik in me od blizu poduhal. Pa res zaudarja, je zavpil in me potem odvlekel do prvega sedeža in me treščil nanj. Učitelj, ki je v tistem trenutku vstopil v avtobus, ga je grdo pogledal in mu med smehom navrgel, češ a sedaj si pa mene zajebal. Pa da ne boš mislila, da sem res zaudarjal. Sploh ne! Čeprav pri rejnici nismo imeli kopalnice, sem se vsak večer umil, toliko časa sem se drgnil z milom, da je bila moja koža vsa pordela. Nikoli nisem imel umazanih ušes, pri drugih sošolcih sem pa velikokrat opazil repo, ki je silila na dan. Vseeno pa se »smrdeče« oznake nisem nikoli znebil.«

Tudi potem ne, ko so otroci že zapustili šolske klopi. Na prvi obletnici valete, takrat so bili že polnoletni, so ga trije fantje, ki so bili že pijani, zvlekli do bližnjega grabna in ga porinili vanj. To je bilo tudi zadnjič, da se je družil z njimi.

»Otroci nagonsko začutijo, da so odrasli na njihovi strani, čeprav oni ničesar ne rečejo na glas. In moji sošolci so nekako vedeli, da me lahko mučijo po mili volji, pa se jim zaradi tega ne bo skrivil las na glavi. Vse hude stvari so se mi verjetno dogajale tudi zato, ker smo živeli na vasi, ta pa ima povsem druge zakonitosti kot kakšno mesto,« je Bernard, kljub vsemu, poskušal najti opravičilo za vse, kar je pretrpel.

Šele po tistem, ko je rejnica v pijanosti zažgala hišo (na srečo so zgorele samo omare v kuhinji), je socialna služba rejence razporedila po drugih družinah.

»Ko sem izvedel, da bom moral oditi stran, sem prosil mojega dobrotnika, šolskega hišnika, če me lahko vzame k sebi. Jokal sem kot dež, padel sem na kolena, da me je njegova žena, vsa nesrečna, potem stiskala k sebi kot zmešana, ker sem se ji tako smilil. A ni bilo nič iz tega, čeprav sta se trudila, da bi nam uspelo. Nisem povsem prepričan, a kot sem ju razumel, sta izpadla zato, ker sta bila preveč pobožna. To so bili zame eni najtežjih trenutkov v življenju. Poslali so me nekam na Štajersko, k družini, kjer se je prav tako drenjalo cel kup rejencev. Med njimi sem bil najstarejši … Verjetno sem bil že v zgodnji puberteti, saj sem trmasto gledal v tla vsakič, ko me je rejnica ogovorila. Edinole takrat, ko sem se usedel za mizo, sem odprl usta. Lačen sem pa bil! In to nenehno. Če sem pošten, moram reči, da ženska sploh ni bila napačna. Res je, da so živeli skromno, malodane revno, imela pa je veliko srce in me je včasih tudi pocrkljala. Žal pa tega nisem znal ceniti, za menoj je bilo preveč udarcev in težkih izkušenj. Najbolj trapasto je bilo to, da sem si želel oditi nazaj … S strahom sem tudi vstopil med nove sošolce, vsako sekundo sem bil pripravljen, da me kdo spotakne, a se ni zgodilo nič takega. Šola je bila majhna, stara in dotrajana, ravnatelj je bil neki dobrovoljček, ki me je vsakič, ko me je srečal, ustavil, me lopnil po rami in me vprašal, ali so petelini že zapeli. Kaj točno je mislil s tem, še danes ne vem.«