Kemoterapija, potem post

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 24. februar

Po »pogovoru« s sv. Tadejem, po iskreni prošnji, naj mi pomaga, naj mi pokaže pot, na kateri zame in za moje želje ne bo ovir in pasti, nisem bila več v nikakršnem dvomu: najprej kemoterapija, potem pogojno rečeno stradanje. Razen z vero in vztrajnostjo, (mimogrede, vera vključuje iskreno obžalovanje vseh mojih dosedanjih grehov, ki jih, ko delam svojo življenjsko inventuro, sploh ni bilo tako zelo malo, kot sem se vsa pretekla leta varala, pri čemer je moja poklicna kariera čista kot solza, da ne bo pomote), sem s pomočjo novo odkritega – govorim kajpada o svojem znanju in vedenju – priporočnika oziroma svetnika, prišla do spoznanja, da je moja rešitev tudi telovadba. Ne katera koli, pač pa premišljeno namenska. S telovadbo moram, prvič, okrepiti z boleznijo napadeni organ, v mojem primeru so to pljuča, drugič, skrbeti za pravilno razporejeno, pomeni uravnoteženo energijo v telesu. Slednje nameravam doseči s tako imenovanimi qi-gong (beri či gong) vajami. Gre za tisočletno taoistično filozofijo, ki jo priznava tudi sodobna znanost, po kateri je mogoče vse zdravstvene težave povezati z napetostjo in stresom ter uničujočimi negativnimi čustvi, ki jih negujemo dlje časa. Vse to lahko kljub najboljši hrani tako oslabi delo notranjih organov, da ti ne zmorejo niti absorbirati hranljivih snovi, ki so potrebne za normalno funkcioniranje telesa niti opravljati normalnega dela izločanja nepotrebnih snovi iz telesa. Qi-gong je namenjen temu, da te težave izničimo.

Če odštejem mukotrpno osemurno ležanje, sem kemoterapijo – tako kot vse dosedanje – z lahkoto prestala. Po terapiji sem odšla na hodnik, kjer je prostor za oskrbovance, bolnike, ki čakajoče na sprejem, in obiskovalce. Jasno je, da so proti večeru, razen medicinskega osebja, v bolnišnici več ali manj samo še bolniki. V klepet sem se spustila s petimi moškimi, ki so bili na istem, kot sem bila sama, se pravi, ki so imeli za sabo kemoterapijo, ali pa jih to v kratkem čaka.

Žal je resnica takšna, da je bilo vseh pet moških zaradi diagnoze tako rekoč na smrt prestrašenih. Tega kajpada niso pokazali, je pa bilo to čutiti iz njihovih besed, barve glasu in vseh drugih pokazateljev tesnobe ter drugih negativnih misli, česar vsega zavedno ni mogoče nadzorovati. Eden od sogovornikov mi je nehote in brez trohice škodoželjnosti ali katerega koli drugega negativnega nagiba, »očital«, češ da je nam verujočim oziroma pobožnim lahko, saj se kratko malo zatečemo v iracionalno in se predamo neki višji sili. To vaše iracionalno, sem mu prijazno nasprotovala, je na razpolago vsem in če je prepustiti svoje življenje v roke neki nevidni, imaginarni sili res tako zelo lahko in preprosto, potem je nelogično, da ne rečem neresno ali celo neodgovorno, izbrati težjo pot. (Se nadaljuje.)