Komentar: Monopol poganja cene elektrike

Zadnje zvišanje cen električne energije konec februarja je spet odprlo številna vprašanja o upravičenosti dvigovanja cen v razmerah vse bolj globoke gospodarske krize, ki je na svetovnih trgih več kot prepolovila cene najpomembnejših energentov, temu pa z znižanjem cen sledijo tudi cene elektrike. Ob zmanjšani porabi je padec cen normalen tržni pojav, ki pa v Sloveniji kljub deklarirani sprostitvi trga za električno energijo pred dvema letoma ne deluje. Če so morda gibanja cen elektrike za gospodinjstva še vedno pod vplivom preteklega omejevanja in državne kontrole, pa to nikakor ne bi smelo veljati za cene, ki jih plačuje gospodarstvo, saj je bila sprostitev tovrstnega trga dosežena še dve leti prej. Čeprav sta bila v Sloveniji prav za ustvarjanje konkurence oblikovana dva proizvodna elektroenergetska stebra – HSE in Gen Energija in imamo pet elektrodistribucijskih podjetij, so cene rasle znatno nad drugimi gibanji cen. Lanski ukrepi Urada za varstvo konkurence (UVK) so jasno opozorili, da so elektrodistributerji znali izigrati tržna pravila tako na nabavni strani kot pri določanju cen. Pri preskrbi z električno energijo še vedno lahko utemeljeno govorimo o monopolu, je pred nedavnim ugotovil dekan ljubljanske ekonomske fakultete dr. Dušan Mramor in opozoril, da to ogroža podjetja, ki so pod pritiskom tuje konkurence. Ker so pogodbe o nakupu in dobavi električne energije zavite v tančice poslovnih skrivnosti, je javnosti manj znano, kako velike, tudi nad polovične podražitve so morala podjetja sprejeti. Tako je bila cena elektrike na primer pomemben vzrok, da je morala Aquasava zapreti vrata.

Da pri preskrbi z električno energijo vlada pri nas monopol, kažejo tudi gibanja cen elektrike za gospodinjstva. Sprostitev trga je bila pripravljena le na pol in lanska dogajanja s temi cenami je prvi mož Elektra Gorenjska označil za pravo kolobocijo, pri kateri nosi glavno krivdo država. Dogajanja z dobičkom ELES, podražitev in nato pocenitev omrežnin, kazni, ki jih je naložil UVK in ki jih bomo seveda plačali uporabniki, res kažejo na državo, čeprav tudi elektrodistributerji pri vsem tem niso več nedolžni. Vse več je dvomov o tem, ali oskrba gospodinjstev res prinaša izgubo. Neznosno lahkost pri investicijskih odločitvah na ravni HSE in ELES, netržne odnose do distributerjev in njih lagodnost ob usklajenem delovanju plačujemo v ceni elektrike.