Oder ga neizmerno privlači

Med dobitniki štipendij Lions kluba Škofja Loka je tudi mladi baritonist Klemen Šiberl. 27-letni študent na akademiji za glasbo v Zagrebu se solopetja dodatno uči pri profesorju Vitomirju Marofu, prvaku zagrebške opere. Pri treh mesecih je ostal brez staršev, zato je skupaj z bratom in sestro odraščal pri starih starših.

Lions klub Škofja Loka je v soboto v Galeriji Ivana Groharja na škofjeloškem Mestnem trgu razdelil izkupiček nedavnega dobrodelnega koncerta v Medvodah. Donacije v obliki štipendij oz. enkratnih denarnih pomoči so prejeli študentka sodobnega plesa Urša Sekirnik iz Škofje Loke, študent prava Jaka Šubic za osebno asistenco invalida, študentka medicine Valentina Samardžič iz Škofje Loke, Društvo Gaudeamus z Gimnazije Škofja Loka, Simona in Viktor Tratnik iz Žirov ter študent solopetja Klemen Šiberl z Vrhnike. Slednji se je kot solist predstavil tudi na velikem dobrodelnem koncertu, ki ga je škofjeloški Lions klub konec januarja pripravil v Medvodah, kjer je mladi baritonist zbrano občinstvo osupnil s prodornim globokim glasom. »Zelo sem presenečen, da so se škofjeloški Lionsi odločili finančno pomagati pri študiju. Vsaka pomoč je dobrodošla. Poskušal se jim bom oddolžiti z nastopi na nekaj njihovih dobrodelnih koncertih,« je hvaležen zaradi pomoči škofjeloških lionistov.

Klemen solopetje študira na zagrebški glasbeni akademiji. Letos sicer 'pavzira' in bo zaradi spremembe programa jeseni moral začeti obiskovati drugi letnik, a kljub temu je trdno odločen, da bo študij spravil pod streho. »Nisem vrgel puške v koruzo in je tudi ne mislim,« pravi Klemen in doda, da ima veliko srečo, saj ga sedaj dodatno poučuje izjemen profesor Vitomir Marof, prvak zagrebške opere. »Je zelo razgledan možakar, perfekten pevec in pedagog, ki je tako rekoč doma na odru. To je zelo velika razlika od profesorjev, ki nimajo izkušenj z nastopi na odprti sceni. Od njega sem se zato že ogromno naučil in prepričan sem, da se bom tudi v prihodnje,« optimistično pripoveduje Klemen, ki solopetje študira po bolonjskem programu. »Glavni predmet je petje, zraven pa spadajo še zgodovina glasbe, glasbene oblike, klavirja je tri leta, solffegia dve leti … Veliko je teorije, še posebej pomembno pa je, da zna pevec dobro igrati klavir. Ta je pevcu resnično v veliko pomoč, podobno kot starejši lažje hodijo s palico,« je ponazoril.

Nastopal že v ljubljanski operi

Kot pravi, odločitev za študij v Zagrebu ni bila lahka. »Kolegica Rebeka Hren, ki je že študirala tam, me je priporočila svoji profesorici Snježani Bujanović - Stanislav. Ta me je preizkusila in se odločila, da me vzame pod svoje okrilje,« se spominja Klemen. V Zagreb je odšel s strahom: »Rabim določen čas, da se prilagodim in navadim. Nekateri so se hitro 'vklopili', sam se nisem. Na akademiji je nekaj Zagrebčanov, pa tudi veliko Slavoncev in Dalmatincev, ki so super ljudje, vedno pripravljeni pomagati. Večinoma imam dobre izkušnje, sem ter tja pa je treba kaj tudi požreti, recimo takrat, ko naši vrli politiki podpihujejo strasti med državama. Jezikovnih preprek ni bilo veliko, če pa so se že pojavile, so mi kolegi hitro priskočili na pomoč.«

Ker ima v tem študijskem letu obveznosti na akademiji le enkrat ali dvakrat na teden, je bolj racionalno, da živi doma na Vrhniki in se vozi v Zagreb. Oktobra, ob začetku novega študijskega leta, se bo znova preselil v hrvaško prestolnico. Kot ugotavlja, je življenje študenta tam cenejše kot v Ljubljani. »Na mesec porabim okoli 300 evrov, 90 evrov odštejem za sobo, hrana je subvencionirana, tako da kosilo stane deset kun,« je razložil. Ob koncih tedna se namerava vračati domov, za povratno vozovnico za vlak Ljubljana-Zagreb odšteje dobrih devetnajst evrov.

Klemen se sicer že večji del preživlja s petjem. »Včasih pojem na pogrebih, lani sem bil honorarec v ljubljanski Operi in sem odpel nekaj malih in srednjih vlog. Za seboj imam tudi že nekaj večjih vlog, med drugim sem sodeloval v operi Carmen v režiji Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb in v Renskih nimfah, operi Jacquesa Offenbacha v koprodukciji Opere in Cankarjevega doma. Še posebej pa se rad spomnim ene od glavnih vlog, ki sem jo imel v operi Ljubezenski napoj Gaetanna Donizettija, ki je nastala v produkciji akademije za glasbo. Imeli smo štiri predstave v Zagrebu v gledališču Komedija blizu katedrale. Pri projektu smo sodelovali z znano hrvaško režiserko Doro Ruždjak. To je bilo res posebno doživetje,« se spominja Klemen. Pevsko pot je leta 1995 začel v cerkvenem zboru na Vrhniki, nadaljeval je v vrhniškem oktetu Raskovec, eno sezono je pel pri Mešanem komornem zboru Ljubljanski madrigalisti, pri komornem zboru Ave je sodeloval pol sezone. V zadnjem času ga vse pogosteje lahko zasledimo tudi kot solista na koncertih.

Na Korziki izgubil starše

Pri Šiberlovih imajo petje že v genih. Klemenov oče je prepeval v cerkvenem zboru in (neprofesionalno) igral violino, nad petjem sta se navduševali tudi mati in stara mama. V letalski nesreči na Korziki leta 1981 je, star komaj tri mesece, izgubil starše, zato sta zanj ter za brata in sestro skrbela stara starša, a kot pravi, ga kljub odraščanju brez staršev na otroštvo vežejo lepi spomini. »Stara mama nas je spodbujala tudi pri petju. Poleg mene zelo rada pojeta tudi brat in sestra, s katerima še danes živimo skupaj,« pripoveduje Klemen in se spominja, da v otroštvu ni kazal pretiranega nagnjenja do glasbe, veliko bolj si je želel postati novinar ali nogometaš. Glasbeno šolo na Vrhniki je tako začel obiskovati šele pri šestnajstih letih, solopetje ga je poučevala profesorica Nadica Grozdanova Panič, ki je dolga leta pela v opernem zboru. »Geni so pač naredili svoje, na pravo 'tipko' pa je pritisnila tudi profesorica. Muzikalnosti ne premore vsak, nekateri je imajo več, drugi manj. Sam imam to srečo, da mi izpoved določenih stvari nikoli ni bila težka, je pa za to treba ogromno dela in vaje. Velika razlika je v tem, ali dobro odpoješ eno arijo ali celotno vlogo. Tudi glasilke so mišice, ki jih je na neki način treba natrenirati. Prav tako je treba kar precej časa, da naštudiraš posamezno vlogo, odvisno od zahtevnosti. Za kakšen Verdijev karakter bi potreboval tudi dva meseca, tega se ne da naučiti čez noč,« razmišlja Klemen.

Med opernimi pevci ima precej vzornikov: pokojnega interpreta Verdijevih oper baritonista Leonarda Warrena, nemškega basista Kurta Molla, baritonista Dmitrija Hvorostovskega … Med slovenskimi baritonisti še posebej spoštuje Jožeta Vidica, kot pravi, pa zelo ceni tudi svetovno priznanega tenorista Janeza Lotriča.

Ta čas ima v pripravi vlogo v Germonta v Verdijevi Traviati in Silvia v operi Pagliacci Ruggiera Leoncavalla. »Poleg tega se bom udeležil še kakšne avdicije. Mislim, da bo za začetek kar v redu.« In kje se vidi po končani akademiji? »To so le pobožne želje in o tem ne razmišljam kaj dosti. Bomo videli, kaj bo prineslo življenje. Zaenkrat je moja največja želja le iti na oder, ki me res privlači,« je še dejal.