Iz starih časov: Ni bil za zdravnika

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. marec 2009 / 06:00

Darwinov oče Robert je bil zdravnik in je želel, da bi to postal tudi sin Charles. Že doma ga je uvajal v ta poklic in ga poslal na študij medicine v Edinburg.

Pokazalo se je, da mladeniča bolj zanima socialna kot klinična razsežnost te stroke. »Redno sem hodil na klinične oddelke v bolnici. Nekateri primeri so me močno razburili in še danes jih imam živo pred očmi. Kljub temu nisem bil tako neumen, da bi zaradi tega odnehal. Ne razumem, zakaj me ta del medicinskega študija ni bolj zanimal, saj sem poleti pred odhodom v Edinburg začel zahajati k nekaterim revežem, zlasti k otrokom in ženskam v Shrewsburyju; kolikor sem pač mogel, sem natanko opisal vse primere z vsemi simptomi in napisano naglas prebral očetu, ki mi je svetoval, kaj naj še sprašujem in kakšna zdravila naj jim dam. Zdravila sem pripravljal sam. Nekoč sem imel najmanj tucat bolnikov, sploh sem se vneto zanimal za to delo. Moj oče, ki je znal presojati značaj najbolj od vseh ljudi, kar sem jih poznal, je izjavil, da bo iz mene uspešen zdravnik, misleč s tem pač takega, ki bo imel mnogo pacientov. Po njegovem je bil glavni pogoj uspeha, da zna zdravnik zbuditi bolnikovo zaupanje; ne vem pa, po čem je sodil, da bom jaz to umel.« Pogleda na operacije brez anestezije pa ni prenesel. »Dvakrat sem bil tudi v operacijski dvorani bolnice v Edinburgu. Videl sem dve prav hudi operaciji, eno od teh na majhnem otroku, toda zbežal sem še pred koncem: od takrat nisem več prestopil praga operacijske dvorane in dvomim, da bi me moglo karkoli pripraviti, da to še kdaj storim; takrat namreč še niso poznali kloroforma. Teh dveh strašnih primerov nisem mogel pozabiti leta in leta.«

Tako je naposled opustil študij medicine in šel v – bogoslovje, na Christ College v Cambridge. »Po dveh letih mojega bivanja v Edinburgu je oče opazil – ali pa so mu to povedale sestre – da nočem postati zdravnik. Zato mi je predlagal, naj bi postal duhovnik. Po pravici je bil proti temu, da bi bil njegov sin brezdelnež, ki mu je samo do zabave; takrat je namreč res kazalo, da bo verjetno prav to moja usoda. Prosil sem ga, naj mi dovoli, da stvar premislim, kajti po vsem, kar sem o tem predmetu slišal in sem o njem razmišljal, sem imel pomisleke, ali naj verujem v vse dogme anglikanske cerkve. Sicer pa mi je bila misel, da bom nekoč podeželski duhovnik, kar pogodu … Ker takrat še nisem niti najmanj dvomil, da je vsaka beseda v bibliji natančna in resnična, sem pač kaj kmalu samega sebe prepričal, da moramo svojo vero sprejeti brez pridržkov. Nikoli mi ni prišlo na misel, kako nelogično je reči, da verujem v to, česar ne morem razumeti in kar je v resnici nerazumljivo.« Končalo se je drugače. »Če pomislim, kako besno so me kasneje pravoverni napadali, se mi zdi smešno, da sem kdaj nameraval postati duhovnik. Formalno te namere nisem nikoli opustil, prav tako kakor se moj oče ni odrekel svoji želji glede tega; oboje je umrlo naravne smrti, ko sem šel iz Cambridgea in odpotoval na Beaglu kot naravoslovec.« (Vir: Moje življenje, 1876)