Ne čisto za konec

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. marec 2009 / 06:00

Zgodba o Nataši in njenem boju za preživetje

Pogovarjali sva se ravno v času, ko se je v medijih na veliko govorilo in pisalo o sodniških stavkah in o tem, da ti premalo zaslužijo. Nataša ima o vsem svoje mnenje. Pravi, da se sicer zaveda, da na sodišču veljajo le paragrafi, a kljub temu bi lahko sodnice pokazale malo človečnosti. Ta pa ni merljiva v denarju …

»Ko so določili, da se moram izseliti v dveh letih, sem nagonsko vstala in protestirala. Da je to nemogoče, da sem še zmeraj čustveno prizadeta zaradi smrti moža, da so otroci še majhni, da sva z možem v stanovanje vložila vse, kar sva imela … Pa sem dobila zadirčni odgovor, da je tako določeno, in če ne bom zmogla, bodo pa otroci šli v rejo …« Nataša je ob teh spominih zamahnila z roko, češ saj ni vredno, da bi govorila o tem, preveč boli …

V novem stanovanju so vsi trije dolgo časa ležali kar na tleh, na blazinah. Nataša je trepetala ob vsakem evru, ki ga je dala iz rok, saj se je bala, kaj bo, če se zgodi kaj nepredvidenega. Ponoči ni mogla spati zaradi strahu, če tudi ona zboli, kdo bo poskrbel za otroka, kdo ju bo imel rad. V različnih oddajah na televiziji je videla pretresljive prizore, ko so morali otroci k tujim ljudem, in slike, ko so se trgali od matere, so ji nenehno lebdele pred očmi.

»Mogoče se bo kdo ob mojih strahovih nasmehnil in rekel, poglej, kakšne neumnosti je počela, a bi vsakemu rekla, naj dvakrat premisli, preden zine kaj podobnega,« je povedala nekako mimogrede.

Počasi, ko je tudi bolečina zaradi težke izgube vsaj malo zbledela, so tudi strahovi postali manjši. To, da ni več tako obremenjena s svojimi težavami, so začutili v službi in nemalokrat se je zgodilo, da je morala delati tudi v popoldanskem času. Poklicala je na študentski servis, naj ji pošljejo kakšno študentko, ki bo krajši čas pazila na otroka, a ni imela sreče.

»Naneslo je, da sva se pred vrtcem srečali z Janjo, žensko, ki je pred menoj živela v stanovanju. Beseda je dala besedo in pristala je, da bi občasno lahko popazila še na moja dva. Kamen se mi je odvalil od srca, zdela se mi je zaupanja vredna in pozneje se je izkazalo, da sta se tudi otroka pri njej dobro počutila.«

Zaradi projekta, ki ga je pokrivala, je morala nekoč za tri dni odpotovati v eno od bivših republik. Še danes ne ve, kako so za to izvedeli sorodniki moža. Očitno so jo na centru za socialno delo zatožili, češ da zanemarja otroka.

»Ko sem se vrnila, sem že dobila telefonski klic, naj se zglasim pri njih. Šla sem dobronamerno, menila sem, da je že kaj v zvezi z otroškimi dokladi ali skromno pokojnino, ki sta jo malčka dobivala po očetu. Lahko si predstavljaš, kakšen šok sem doživela, ko me je socialna delavka, ki je bila zadolžena zame, postavila pred dejstvo, da so slišali, da sem slaba mati in da to sedaj preverjajo. Ko sem spet prišla do besede, sem hotela izvedeti, kdo je natresel vse te laži, a se, žal, z menoj ni želela več kot toliko pogovarjati. Še danes ne vem, kaj me je pičilo, a v tistem trenutku se je v meni nekaj zlomilo. Začutila sem, da je že skrajni čas, da vsakršnemu šikaniranju naredim konec. Da tako ne gre več naprej, da bom trepetala pred vsakim, ki bo imel pet minut časa in me bo zafrkaval. To sem tisti ženski na glas tudi povedala, potem pa sem vstala in zaloputnila z vrati za seboj.«