Navaden pasji drek

Ljubitelji psov. Sporočam vam, da sem letos že pohodil prvi pasji drek in sem trdno prepričan, da si tega ne želim več. Hvala za razumevanje.

Živijo. Sem zadnjič stopil na drek. Ne človeški. Bil je pasji. Marš u pi… se mi je v prvem trenutku sprostil glas iz grla: »Pa glih tle se je mogu usr't.« Besno sem začel podrsavati stopalo po preostali zaplati snega vedoč, da mi vsega pasjega iztrebka ne bo uspelo izbezati s podplata, pa naj še tako drgnem. Doma. In bog obvarji, da bi bilo na poti do tam potrebno sesti tudi v avto in usmraditi še tega … Poznam žensko, ki je umazane, torej podrekane, čevlje sposobna vreči v smeti samo zato, ker se ji gnusi bezanje pasjih predelanih vlakenc s svojega podplata. Z nekaj poguma in zatisnjenim nosom sem nekaj parov čevljev tako že uspel ohraniti »pri življenju«.

Ko prihaja pomlad, se ljubitelji psov s svojimi štirinožniki veselo poženejo ven iz toplega doma. Kot majski spermiji. Povsod jih je dovolj in vsi veselo skakljajo naokoli po zelenih mestnih in primestnih površinah. Psi v splošni razigranosti seveda opravijo tudi svoje potrebe po izločanju, kar je kakopak povsem po pasje (njihovi lastniki bi zagotovo celo rekli, da je človeško) in jim tega ne gre zameriti. Po zelenih pasovih med blokovskimi naselji, predvsem pa sprehajalnih poteh ob zelenih robovih urbanih naselij veselo puščajo svoje rjavkaste izdelke. Mi ostali navadni državljani brez pasjih prijateljev, ki hitimo iz služb ali pa si mimogrede privoščimo kakšen popoldanski sprehod z otrokom, kaj hitro nehote stopimo v take pasje umetnine, kar nas v trenutku lahko spravi v slabo voljo. Pa ne zato, ker smo iz pasjega izdelka naredili polpet.

Vzhodni Kranjčani na zelenih poteh mimo mestnega pokopališča in trgovskega planeta proti Čirčam, na severnem delu proti Očanu, v Radovljici na zelenem pasu v smeri proti Šobcu, Ločani na poti proti Kamnitniku … No, prepričan sem, da ima vsako mesto na Gorenjskem kakšno pasjo galerijo. Naravno galerijo, po kateri se sprehajamo tudi vsi mi, ki so nam mnogo bližje druge umetnostne zvrsti in ne pasji izdelki, še posebej pa smo žalostni, če smo kakšnega od njih prisiljeni neprostovoljno odnesti domov. In tukaj bi veljalo za rokav pocukati mentorje teh pasjih ustvarjalcev, naj vendarle poskrbijo, da bodo umetniške dosežke sproti shranjevali v zato namenjena »skladišča«. Na našo srečo se marsikdo tega že drži, in z vrečko uspešno pospravlja za svojim ljubljenčkom, večini pa je to še vedno deveta briga. Češ, kaj težite vi, ki ne marate živali. Nasprotno. Rad imam živalice. Prav tako pa imam rad tudi čiste čevlje. Kakorkoli že, letošnjo pomlad sem že pokasiral prvi pasji drek. In iskreno povedano, nisem bil prav nič vesel.