Slovenci smo ogroženi od samih sebe

Odločil sem se odzvati se na članek z naslovom Prijateljska Hrvaška ter umni Slovenci, ki je bil objavljen v Gorenjskem glasu 17. februarja 2009. V njem je povzeto pismo g. Radovana Hrasta o odnosih med Slovenijo in Hrvaško.

Z Radovanom Hrastom se občasno srečava na kakšnem od dogodkov, ki jih organizira Liberalna demokracija Slovenije. Takrat čisto prijetno poklepetava in se v vsem strinjava. Verjamem, da ne bo nič narobe, ko se bo tokrat iz nadaljevanja videlo, da imava o odnosih s Hrvaško različne vire infromacij ali pa iste vire in jih drugače razumeva.

 

Najprej si bom dovolil zelo pogumno ugotovitev, da kraji med rekama Dragonjo in Mirno niso slovenski. Lastiti si tuje pa ni lepo. Ti kraji niso slovenski iz najmanj treh razlogov:

• ker sta se Slovenija in Hrvaška na pogosto omenjani datum 25. junij 1991 medsebojno priznali v takratnih medrepubliških mejah in glede na takratne medrepubliške meje so bili kraji med Dragonjo (sto metrov sem ali tja) in Mirno hrvaški,
• ker je to medsebojno priznanje dotedanjih republiških meja dobilo tudi naknadno mednarodnopravno potrditev v sklepih tako imenovane Badinterjeve komisije in mednarodne konference o miru v bivši Jugoslaviji, da se meje federalnih enot znotraj bivše Jugoslavije ne smejo spreminjati in da meje federalnih enot predstavljajo meje novonastalih držav,

• ker sta se jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvaška leta 1954, potem ko je cona B pripadla Jugoslaviji, dogovorili, da bosta medrepubliško mejo potegnili po nacionalni meji med Slovenci in Hrvati, ki so si jo ljudje sami skozi stoletja ustvarili na reki Dragonji.

Druga Jugoslavija je nasploh zelo spoštovala mednacionalne meje in ni dopuščala kakšnih drugačnih notranjih mešetarjenj z ozemlji in sekanja nacionalnih celot, kar je sicer sistematično počela prva Jugoslavija.

 

Potrditev, da je nacionalna meja med Slovenci in Hrvati v Istri že včasih potekala na reki Dragonji, lahko dobimo tudi v spominih tržaškega škofa Andreja Karlina, ki je bil doma v Stari Loki. Tržaški škof je bil v letih od 1911-19.

 

Ko škof Karlin opisuje svoje župnije, jih deli na italijanske župnije na obali, v notranjosti pa na slovenske župnije severno od Dragonje in na hrvaške župnije južno od Dragonje. Med svojimi hrvaškimi župnijami omenja tudi župnijo Kaštel. Verjetno škof Karlin ni imel prav nobenega razloga, da ne bi prikazoval stanja takega, kot je bilo v resnici.

 

Glede razdeljevanja Jadranskega morja med dediče iz bivše Jugoslavije je potrebno biti previden. Če bi Jadransko morje razdelili med vse dediče, potem bi morali tako storiti tudi s Triglavskim pogorjem, Jahorino, Šumadijo in še s čim. Za Jadransko morje čisto zadošča, če si ga med seboj razdelijo tiste štiri države naslednice, ki imajo dostop do njega.

 

Ali je Tudjmanova Hrvaška res povzela določene prvine ustaške Neodvisne države Hrvaške? Če je to sploh še pomembno, potem lahko rečemo, da nič bolj, kot je Kučanova (Peterletova, Janševa ...) Slovenija povzela prvine slovenskega domobranstva. Podobnosti določenih prvin obeh samostojnih držav in tega, kar se je na njunih ozemljih dogajalo med drugo svetovno vojno, so nastale zato, ker se je dogajanje tako v letih 1941-45 kot v letih 1990-91 napajalo iz istega vira, to je iz obdobja pred nastankom prve Jugoslavije leta 1918.

 

Ali je smiselno od sedanje Hrvaške zahtevati odškodnino za škodo in zločine, ki jih je Slovencem prizadejala NDH? Ne. NDH ni bila dejansko samostojna država, ampak je bila samo instrument okupacije Jugoslavije, tako kot so bili instrument okupacije Jugoslavije slovensko domobranstvo, srbsko četništvo in nedićevstvo in kar je še bilo tega. Druga Jugoslavija je bila dedič vseh teh instrumentov in je vso medsebojno povzročeno škodo tudi poračunala, v glavnem zelo temeljito.

 

Še posebej previden je treba biti pri omenjanju Jasenovca. Vsako zgodovinsko dogajanje je namreč treba gledati v njegovi celovitosti. To pomeni, da ravno tako, kot ni Dražgoš brez Kočevskega Roga, ni Jasenovca brez Pliberka. V Jasenovcu je bilo ubitih 280 Slovencev, vojnih ujetnikov in civilistov, ki se jih po definiciji ne sme ubijati. Na poti iz Pliberka proti Hrvaški je bilo maja 1945 na ozemlju Slovenije ubitih 70 tisoč Hrvatov, vojnih ujetnikov in civilistov. Menda si ne želimo, da bi nekoč Hrvaška izplačala odškodnino za 280 ljudi in hkrati zahtevala izplačilo odškodnine za 70 tisoč ljudi.

 

Ker bi mi glede na zgoraj napisano lahko kdo pripisal kakšne neupravičene simpatije do NDH, se mi zdi potrebno poudariti, da je bil moj oče sicer res doma na Hrvaškem, vendar je pripadal prvi generaciji hrvaških komunistov, ki je delovala v letih 1920-29, dokler jih niso ob uvedbi diktature pozaprli in veliko ubili.

 

Ali torej Hrvaška zdaj kaj ogroža Slovenijo in Slovence? Ne, Slovenci smo ogroženi od samih sebe. Še posebej od svoje umne oblasti, ki, namesto da bi reševala dejanske probleme ljudi, namesto da bi jo skrbelo, ali bodo jutri zaradi krize ljudje še imeli kje delati, ali bodo še imeli kaj za jesti, ali bodo še imeli denar za plačevanje položnic, svojo energijo usmerja v pričkanje s sosednjo državo, kateri pripada več umazane vode severnega Jadrana ter več robidovja in kopriv, ki rastejo na bregovih ob Dragonji. Sramota. Če se vladi obeh držav ne moreta sporazumeti, kateri državi pripadajo sporna območja, naj jih podarita Rdečemu križu in Karitas. Ti dve organizaciji bodo državljani obeh držav kmalu bolj rabili kot svoji vladi.

 

mag. Blaž Kujundžič,

Škofja Loka