Zadnje dejanje

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 30. avgusta

Končno. Prejela sem četrti ciklus kemoterapije po shemi cisplatin gemcitabin. V izvidu piše dobesedno tole: »Dosegli smo popoln regres plevralnega izliva in blažji regres infiltrata desnega zgornjega pljučnega režnja, ki pa je že v osnovi brazgotinski. S tem ciklusom kemoterapijo zaključujemo.« Ja. Vsega je enkrat konec. In svet se vrti naprej; skupaj z menoj. In življenje teče dalje; tudi moje.

Med čakanjem na konec, zadnjega dejanja zdravljenja, da ne bo pomote, nisem in nisem mogla pregnati misli na prihodnost. Da mi bo uspelo, kar mi je uspelo danes, nisem podvomila niti za desetinko sekunde. Od trenutka, ko sem iz oči zdravnice na ljubljanski urgenci (nezmotljivo) razbrala, da imam raka na pljučih, pa se ubadam z vprašanjem: kako pričakovani uspeh zdravljenja za – pogojno rečeno – večno obdržati.

Eno drži kot pribito. Poiskati moram svojo pot do svobode, ki se ji reče zdravje. Poznam veliko ljudi, ki niso vrgli puške v koruzo in jim je uspelo. Vendar. Vsaka zgodba o uspešnem koncu, se pravi, o uspešnem premagovanju življenjske preizkušnje, imenovane rak, je drugačna.

Prijateljičini mami, recimo, je uspelo z metodo postenja. Ko so ji zdravniki pred dvema mesecema povedali, da ima na dojki dva centimetra veliko rakasto tvorbo in da jo bodo operirali, je brez pomisleka operacijo odložila, češ da ima že plačane počitnice v Grčiji, in na vrat na nos začela dvainštiridesetdnevni post. Ob predpisanih čajih, pesnem soku ter vodi, v kateri je dvajset minut vrela čebula z olupki vred, je pri svojih triinsedemdesetih letih zdržala osemintrideset dni. Devetintrideseti dan brez hrane pa se ji je v glavi zvrtelo in je padla in si pri tem zlomila sprednji zob. Ampak, da ne bi kdo pomislil, da se je stradanje za gospo končalo slabo. Nasprotno. Prav ta teden, potem ko so jo zdravniki pred operacijo vnovič slikali, da vidijo, koliko je tumor v dobrem mesecu pridobil na velikosti, tako so zdravniki pač predvidevali, je bil tumor (dokazano) velik le še dva milimetra. Bom povedala še enkrat. V primeru prijateljičine mame se je rakasta tvorba na dojki iz začetnih dveh centimetrov v dobrem mesecu dokazano zmanjšala na dva milimetra. In ta dva milimetra velik tumor ji bodo zdravniki na ljubljanskem onkološkem inštitutu prihodnji teden operativno odstranili. Če to ni zgodba o uspehu, sem lahko bicikel.

Neka druga gospa je za rakom na dojki zbolela pred enaindvajsetimi leti. Zdravniki so jo najprej operirali, po operaciji je imela kemoterapijo, po kemoterapiji pa še obsevanje. Od takrat še ni bila pri zdravniku. Ne pri splošnem ne pri specialistu. Pravzaprav sploh ne ve, ali je klinično »čista« ali ne. Pred petimi leti, recimo, so ji simptomatično otekle bezgavke in sin jo je na vse pretege pregovarjal, naj gre za božjo voljo vendar k zdravniku. A se je gospa namesto za zdravnika odločila za fitnes. Povečane bezgavke so se zmanjšale, gospa pa vsako leto preteče maraton. (Se nadaljuje.)