Vučko, njegov veliki prijatelj

V Kranjski hiši je na ogled razstava del Od Vučka do Krančka domačina, akademskega slikarja Jožeta Trobca. Vučko je zaznamoval njegovo poklicno kariero, bo Kranček zaznamoval turistični razvoj njegovega mesta Kranja?

Pri kakšnem delu sem vas zmotil?

»V zadnjem času sem precej zaposlen s projektom škrat Kranček. Tukaj imam besedila, ki jih je za slikanico napisal župan Damijan Perne, jaz pa imam nalogo pripraviti ilustracije zanjo. To bo nekakšna pravljica o Krančku, ki ga v zadnjem času pridno spravljamo v življenje. Mislim, da nam to kar dobro uspeva, seveda pa je tu mogoče še veliko narediti.

Poleg tega ilustriram tudi neko novo publikacijo, v Bovcu se dogovarjam za likovno podobo oziroma maskoto tamkajšnje turistične organizacije. Naslikal bom jago babo, vso razmršeno in divjo, ki se pojavlja v različnih zgodbah iz tistih krajev. Z njo v Bovcu tako kot pri nas s Krančkom želijo okrog kraja in celotnega turistično zanimivega območja splesti zgodbe, ki so danes nujne za popestritev turističnega utripa.«

Delate sami?

»Sam, seveda.«

Nobenega vajenca, kot so jih nekoč na primer imeli veliki slikarji … Po velikem uspehu z Vučkom bi si najbrž lahko privoščili pomočnike?

»Vučko je bil res moj daleč največji uspeh na likovnem področju, vendar mi je bolj kot veliko denarja, ostalo veliko moralno zadoščenje, da sem ustvaril legendarni lik, ki je pravzaprav mali fenomen, saj je tudi po 25 letih še vedno aktualen. Lahko bi ga primerjal s kakšno staro dobro glasbo, ki je še vedno tako priljubljena kot takrat, ko je nastala.«

Pred dvema letoma sem bil v Sarajevu in v prodajalnah spominkov še vedno lahko najdeš Vučka v taki ali drugačni različici … Za šalo sem spraševal enega od prodajalcev, kaj za ena zadeva je že ta volk. Da prihajam iz Slovenije in se ne spomnim prav dobro … Pa je dejal, »kako ne veš«. To je bila maskota zimskih olimpijskih iger. Naredil jo je Slovenec.«

»Vučko je res še vedno tako prepoznaven, da kamorkoli grem, me že kdo spomni nanj. Dve leti nazaj sem bil tudi jaz Sarajevu in sicer na povabilo slovenskega kulturnega društva Ivan Cankar. Ko smo jedli v eni tamkajšnjih restavracij, je gostitelj vstal, začel trkat po kozarcu in rekel: »Znate, ko je ovaj čovek pored mene? To je onaj što je napravio Vučka.« In omizje je začelo glasno aplavdirati, meni pa je bilo nerodno, da nisem vedel, kaj bi, hkrati pa se mi je seveda zdelo tudi fino.«

Se še spominjate razpisa in kako ste se ga lotili, na idejo pa vam je prišel ravno volk …

»Zakaj volk? Niti ne vem natančno. V glavi sem imel Jahorino in neko pravljico o volkovih v teh krajih. In sem takega naslikal simpatičnega, prijaznega volka. Sam sem mu dal ime Jahorinko, šele kasneje, ko je bil izbran za uradno maskoto olimpijskih iger, so ga poimenovali Vučko. Razpis je bil vsejugoslovanski.«

Če se ne motim, so takrat ljudje preko časopisov in kuponov glasovali za olimpijsko maskoto?

»Tako je. Razpis je bil objavljen v vseh večjih časopisih po vseh republikah in avtonomnih pokrajinah leta 1982, se mi zdi. Olimpijski komite je bil že nekoliko v stiski s časom, bilo je le še nekaj več kot leto do olimpijskih iger, maskote pa še nobene. Na razpis je prispelo okrog 1300 del, razpisnim pogojem jih je v končni fazi ustrezalo 860. Spomnim se, da je komisijo vodil slikar Mersad Berber. Ti so na koncu izbrali šest likov in jih uvrstili v ožji izbor. Ti so bili potem objavljeni po večjih jugoslovanskih časopisih in ljudje so glasovali za najbolj všečnega. »V igri« so bili še jež, koza, snežne kepe, ovca in podlasica. Jaz sem svojega volkca poslal tik pred zdajci, zadnji dan po roku za oddajo. Spomnim se, da mi je pozneje umetniški direktor celostne podobe olimpijskih iger v Sarajevu rekel, da bi za volka tudi pogoljufali, če bi malo zamudil. Na razpisu je bilo sicer kup enih ovc, koz, zajcev, snežnih kep in podobno … Samo moj je bil volk in ljudje so s premočnim naskokom izglasovali prav njega. Nekdo od kandidatov v finalnem izboru, nič čudnega, da je bil prav tako Slovenec, kot jaz, se je pritožil, izbor so ponovili in moj Vučko je spet premočno zmagal. Takratni župan Sarajeva Ante Sušić je dejal: »Joža, ako dovedeš ovog vuka medju narod, ala ti vera ...

V pismih bralcev je bilo nekaj negativno nastrojenih pisem bralcev, češ da je volk žival z negativnim predznakom, a se ljudje, ki so odločali o tem, niso dali odgnati. Izbran je bil volk, edina korektura je bila, da so mu odstranili zob.«

In potem ste se vrgli na delo in kake pol leta živeli samo z Vučkom?

»No, v tem času sem delal še marsikaj drugega, če sem hotel kot oblikovalec preživeti. Sem pa seveda za potrebe olimpijskih iger v zelo kratkem času moral izdelati še vse piktograme za posamezne športne discipline … Tega je bilo kar veliko in vse sem delal sam. Vse brez pogodbe. Takrat bi jo moral zahtevati, pa je bilo vse bolj po jugoslovansko. S pogodbo bi si lahko zagotovil tudi konkretno ceno, tako pa je najbrž vsak črkoslikar v Sarajevu od olimpijskih iger zaslužil več kot jaz. Kasneje smo šli preko sodišča s pomočjo avtorske agencije v poravnavo in sem dobil še nekaj denarja, ravno za eno garažo na Planini.

Če bi bil takrat bolj poučen o teh zadevah in bi imel nekaj več poslovne žilice, bi vso stvar bolje obrnil. Spomnim se, naredil sem majico zase in za otroke in niti ene več. Takrat me je vsak drugi vprašal, ali imam še kakšno. Samo z majicami bi si lahko naredil hišo. Neko podjetje v Sarajevu je takrat prodalo 126 tisoč plišastih Vučkov in si iz tega denarja zgradila tovarniško halo … Marsikaj bi se dalo, če bi vedel.«

Kot vidim, vas Vučko tudi po 25 letih še vedno zvesto spremlja. Imate ga namreč tudi v znaku svojega oblikovalskega ateljeja … Vas ljudje še kličejo po volkcu Vučko?

»Seveda. Številni me kličejo tako, v Lions klubu v Ljubljani mi vsi rečejo Vučko, pa tudi marsikateri prijatelj. In to me nič ne moti, saj je Vučko konec koncev pika na i moje poklicne kariere, po njem sem prepoznaven, čeprav sem v teh letih naredil še marsikatero dobro stvar.

Res je, da sem vsa ta leta tudi na različne načine obdeloval lik Vučka. Ker po štirih letih lastnik znaka in maskote olimpijskih iger avtomatsko postane Mednarodni olimpijski komite, sem moral volka zdaj, ko sem ga izdelal za Bojana Križaja, nekoliko spremeniti. Bojan je namreč s partnerji iz Bosne postavil apartmajsko naselje za smučanje na Jahorini in je meni naročil Vučka, ki je sedaj zaščitni znak naselja. Ob tem sem podobnega izdelal tudi zase, le da ima ta namesto smučk, palico za golf in čopič.«

Menda že več kot petindvajset let postavljate prvo stran Nedeljskega dnevnika, predvsem pa znamenito humorno stran, Tofov butik, ki jo ureja Tone Fornezzi Tof?

»Drži. Najino sodelovanje s Tofom je že legendarno. Vedno znova torkove dneve preživim v Ljubljani na Dnevniku s Tofom in njegovim butikom. Vedno me je privlačil časopis, hkrati pa je treba tudi delati za preživetje.«

Niste prav izbirčni, ko pride naročilo?

»No, vsega res ne vzamem, ampak delam pa zelo različne stvari in kar precej. Sanjam, da bi lahko samo slikal, a je to bolj ali manj kot en moj hobi, čeprav sem akademsko izobražen slikar. Tako tu v ateljeju krožim od računalnika do slikarskega stojala in nazaj. No, v zadnjem času slikam več kot kdajkoli.«

Kako to, da ste se po akademiji takoj podali v oblikovalsko smer?

»Sam ne vem, kako. Treba si je bilo poiskati službo, pa sem bil pet let v Iskri, med drugim tudi v ekipi, ki je delala znani telefon, ki smo mu popularno rekli »fitipaldi«. Kasneje sem dve leti bil v Gorenjskem tisku, pet let kot oblikovalec Gorenjskega sejma, po natečaju pa sem se odločil, da poskusim na svobodi kot samostojni kulturni delavec.«

Vaš prepoznavni »artikel«, če temu tako rečem, pa je tudi karikatura. Narisali ste nemalo bolj ali manj znanih ljudi iz politike, športa, šov biznisa, pa tudi vaše znance in prijatelje. K vam ljudje prihajajo z naročili karikatur za rojstne dneve …

»S portretno karikaturo se res veliko ukvarjam. Za kranjsko razstavo sem jih kaj hitro našel štirideset, petinštirideset. Za zagrebško revijo Studio sem v štirih letih narisal kar 160 karikatur. Karikatura je danost, jaz sem jo v sebi odkril in mi je bila vedno velika vzpodbuda pri delu. Rad rišem karikature in pri tem zelo uživam. Lepotni kirurgi pravijo, da oni popravljajo, jaz pa dodajam. V življenju sem narisal že več kot šeststo karikatur. Kakšno tudi v samo dveh, treh urah, spomnim se, ko mi je Tof ob desetih naročil, da ob enih popoldan potrebuje karikaturo Sare Isakovič. In sem sedel za računalnik …«

Računalnik, ki je danes oblikovalska nuja …

»Zagotovo, brez računalnika si danes zmrznil. Jaz izhajam iz generacije, ko smo še vse delali »peš«, na roko, v nekem obdobju pa sem se moral zelo, zelo potruditi in se naučiti dela na računalniku. Zdaj mi je to v velik užitek. Včasih sem tudi po tridesetkrat skočil v fotokopirnico in sproti oblikoval določeno podobo, danes vse to naredim za mizo. Kolikor je računalnik naredil dobrega, ker je naše delo mnogo lažje, pa je naredil tudi slabega, saj se že vsak malo boljši poznavalec računalnikov loteva oblikovanja.«

Menda se v zadnjem času navdušujete tudi nad računalniško animacijo?

»Pravzaprav sem si že celo življenje želel ukvarjati z računalniško animacijo, a nikoli ni bilo pravega časa ali pa volje za to. Zdaj veliko sodelujeva s hčerjo Nežo, ki je diplomirana likovna pedagoginja, in animacija je eden izmed najinih aktualnih projektov.«