Iz starih časov: Trubarjevanje je za nami

Trubarjevo leto 2008 je za nami. Kaj nam je prineslo? Zvrstila se je množica spominskih in drugačnih prireditev, izšlo je kar nekaj novih knjig, nešteto člankov v tiskanih in nič manj objav v elektronskih medijih in na spletu. Trubar, čigar ime smo izklicevali celo leto, bo zdaj spet v miru počival, po mojem kar naslednjih 500 let. Priznam: bolj kot vse, kar je v zvezi s Trubarjem in 500-letnico njegovega rojstva, me zanima, kako bo na tem svetu leta 2508, ob njegovi tisočletnici? Da bo ta svet še, najbrž ni dvoma. Da bodo na njem še vedno pripadniki vrste Homo sapiens in da bodo nekateri med njimi še vedno govorili slovensko, pa ni prav nič gotovo. Bog daj, da bi še bili in bi nekateri od njih slišali na ime »Ljubi Slovenci«!

Prav tako me bolj kot vse trubarjevanje zanima, kako se je živelo v letu 1508. Ali leta 1550, ko sta izšli prvi slovenski knjigi. O tem sicer marsikaj vemo, tudi po zaslugi takrat rojenega in živečega Primoža Trubarja. A dejansko občutje in vedenje o teh rečeh bi človek dobil šele, ko bi se lahko s pomočjo slovitega časovnega stroja podal nazaj v tiste čase in se kot padalec ali vsaj opazovalec vključil v tedanje življenje. Saj verjamem, da so živeli povsem drugače, ne vem pa, ali so bili tudi duhovno drugačni od nas? Je bila njihova vera res močnejša od naše, v obratnem sorazmerju s siceršnjo kakovostjo in dolžino njihovega življenja, ki naj bi bili manjši od naše? Prepričan pa sem, da bi nas Trubar, če bi se on s časovnim strojem lansko leto pripeljal med nas, vse skupaj preklel in nekam poslal. Ne le zaradi velike brezbožnosti ali še večje premoči papežnikov nad drugače verujočimi, temveč zato, ker smo po veri v Boga in bogaboječnosti od Njega še dlje, kot so bili njegovi sodobniki.

Sicer pa dobro vemo, katera od Trubarjevih podob je med nami najbolj cenjena: tista na kovancu za en evro. Kdo pa še bere njegove knjige? Nekaj profesorjev po službeni dolžnosti. Priznam, da sem se sam, ki sem skoraj celo leto pisal podlistek o njem, komaj prebil skozi nekaj izvirnih strani. V nekaj nadaljevanjih sem v tem pisanju navajal cele odlomke iz njegovih izvirnih besedil, a se zavedam, da jih je do konca prebralo le malo bralcev tega časopisa. Po mojem bi morali njegove knjige prevesti oziroma prepisati v sodobno slovenščino. To, kar je naredil Mihael Glavan v knjižici Trubarjevo razodetje, v kateri je prevedel in komentiral izbrana poglavja iz Trubarjevega Poslednjega dela Nove zaveze iz leta 1577. Ta se prav lepo bere in je neverjetno sodobna – tako kot je večno aktualna bližina smrti in sodnega dne.

»Zato, dragi moji v Kristusu, nikar ne dopuščajte, da Vas odvedejo od Boga in njegove besede slabi, pokvarjeni rod in neprikladna druščina, zle in mesene naslade in poželenja, ki minejo obenem z neprilikami tega sveta in prinašajo hud konec, namreč večno muko; zakaj končno se bo vernim dobro godilo, a brezbožnike bo v peklu večno glodala smrt … Pisano v Derendingenu prvi dan aprila po Kristusovem rojstvu v 1577. letu.« Trubar nam bi, če bi živel danes, zagotovo povedal isto in v istem jeziku.