Slaba je pesniška

Besedilo: Mali Brat
Kategorija: Humor / petek, 6. februar 2009 / 06:00

Mali Brat je govoril z dr. Francetom Prešernom. Ekskluzivno za vas, drage bralke in bralci.

Ponedeljek. Sedimo na redakcijskem sestanku v uredništvu Velikega brata. Klasika, vsak novinar ponudi nekaj člankov in tem s svojega področja. Okej, to imamo, to bomo pokrili, ti boš šel tja, ti pa tja … Nakar povsem umirjen, skuliran do amena vstopi Mali Brat. Vsi ga gledamo. Spet ima nekaj, kar mu šef ne bo mogel odkloniti. Je ujel Madonno pri rezanju čebule? Mu je Jan Plestenjak razložil, kako plete puloverje z norveškim vzorcem? Mogoče je izvedel, kdo je v Elanu novi vodja proizvodne linije »smučke do 145 centimetrov«. Počakajmo. Molimo. »Ne, ne preskoč'te, bom takoj povedu. Imam ekskluzivni intervju z dr. Francetom Prešernom.«

»Kugaaaaaa? A ni ta že umrl?«

»Ne, ni še umrl, pravkar sva govorila. Imam posneto na diktafonu.«

»Misliš tistega Prešerna, ki je podpisal za Acroni Jesenice in bo igral v končnici hokejske lige EBEL?«

»Vosu, kakšen hokej, naredil sem intervju s tistim pesnikom dr. Francetom Prešernom. Tistim, ki je napisal slovensko himno, a štekate?«

»Pa ta je že zdavnaj zviznu. Šuš'ca ga je pobrala.«

»Tudi jest sem tako mislu, pa sem se motu, bom prižgal diktafon, poslušajte posnetek …«

Iz diktafona je slišati rahlo hrkanje, pljunek … potem pa se je slišalo: »V škatlico tole špreham naj jaz, ne seri ga brat moj, tle smo na vas'?« V čistem verzu. Neverjetno, to je res lahko samo še Prešeren. Kot nam je povedal Mali Brat, se je dr. France Prešeren v začetku branil govoriti v diktafon, ker je ta znamke Olympus, on pa prisega na Sony. Vendar pa se je potem, ko mu je Brat rekel, da so mu všeč njegove pesmi, še posebej tisti dve v nemščini 99 Luftbalon in Ein Bischen Frieden, le omehčal. Tale kratek pogovor je posnel.

Brat: »Kva je tastar, kuko se kej maš?.«

Prešeren: »Dobro ne preveč, častijo me ljudje, jaz pa rad imel bi mir, privoščil bi si kakšen pir.«

Brat: »Sam Frenki, ti si zdej slaven, dobil si kup nagrad in priznanj, tvoja pesniška zbirka je bila že več kot stokrat ponatisnjena.«

Prešeren: »Ah, kaj bi to, vsaka pesem srčna rana moja, najljubš' nagrada, sedem sekretarjev SKOJ-a.«

Brat: »Pa daj stari, a ne moreš normalno odgovarjat. Kva zdej tle pesniš, kr s' napisov s' napisov. A s' državno himno pol dobil plačano? Država ima d'nar in po moje si res über pokasiral.«

Prešeren: »Ne morem iz svoj'ga brona, goldinarjev b'lo n'č, država je ena mona, plačal bo pa t'č. Greva iz tega gaja, čez cesto v Lokal, pol litra ga bom zvrnu, se vidmo dasihmal.«

Brat: »Okej stari, pa pejva na eno šabeso, mi boš mal povedu, kako je b'lo na snemanju filma o nekem pesniku Francetu. A gledaš nadaljevanko, ki jo predvajajo na nacionalki? Mater, svaka čast, res si dober odigral to vlogo.«

Prešeren: »Vraga takle film, smo snemal skoz' u mraku, fajhtne so b'le sobe, angino s'm dočaku.«

Brat: »Naj ti izdam, šušlja se, da boš nominiran za oskarja za najboljšo moško glavno vlogo. Pa Stopov viktor ti tudi ne uide. Ej, ti si res car, stari.«

Prešeren: »Pol ure še 'mam časa, da greva na en pir, pol mor'm pa u grob spet, le tam 'mam ljubi mir.«

Takole se je, duhovit in natančen, kot je, vseskozi v verzu, visokem kranjskem šestnajstercu, z našim Malim Bratom pogovarjal dr. France Prešeren. Na koncu je našemu novinarskemu kolegu le še naročil, naj mu vplača loto za naslednji krog. Da od pisanja pesmi tako ali tako ni nobenega pametnega denarja, pa še konkurenca je vedno večja. Sam Uršo in Matjaža Vlašiča poglejte.