Mučilne vonjave

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 22. avgusta

Spet sem na Golniku in spet mi v žilo tečejo kemikalije, ki mi bodo ali, bolje rečeno, so mi že uničile življenjsko nevarne zasevke po telesu. Ne verjamem, da sem lahko na psu bolj, kot sem v tem trenutku. Moje telo je kot cunja, ki jo je gospodinja pozabila na vročem radiatorju. Ne vem, kaj bi mi delo bolje, kletvice ali ponižne prošnje, naj mi Usoda vendar prizanese. Na koncu izbere nervoza, ki se v meni kopiči, srednjo pot, pomeni, pet minut preklinjam, pet minut obračam oči k Vsemogočnemu in ga prosim milosti. Ampak. Če sem zdržala tri mučenja po osem ur, bom tudi četrtega, zadnjega.

Ko sem včeraj prestopila prag bolnišnice, je malo manjkalo, da nisem bruhala kar na hodniku. Vonj, s katerim je ves prostor prepojen, je zame v danih okoliščinah najhujša oblika mučenja. Če bi lahko izbirala, bi izbrala natezalnico, s katero so v srednjem veku lomili kosti. No, ja, vsaj tako si v danih okoliščinah mislim. Vsekakor so mi morali danes zjutraj, preden so me pripravili za kemoterapijo, v žilo vbrizgati snov proti bruhanju, tako hudo je bilo.

Po drugi strani se zavedam, da je moja telesna slabost odraz moje psihe. Torej, brez olepšave in povedano po pravici: miselno sem na podnu. To me po eni strani jezi, po drugi pa sem svoje misli tokrat zavestno spustila z vajeti; naj gredo, kamor želijo, saj je tako ali tako zadnjič. (In sem se spet uštela.)

Čas med tretjim in zadnjim, se pravi današnjim ciklom kemoterapije, sem preživela bolj ali manj ustvarjalno in brezskrbno. Domala vsak dan sem bila na fitnesu, kolesarila sem, plavala, se sprehajala po ljubljanskem Rožniku, uživala v dobrotah brezmesne hrane. Z vso voljo, ki mi je dana, sem brzdala svoje misli in jih odganjala od črnogledosti. Pomeni, zavestno nisem razmišljala o prihodnosti, o tem, kaj bo in kaj vse me še čaka, ampak o tem, kaj v danem trenutku in v danih okoliščinah je, kako se v danem trenutku počutim, kako se imam. In počutila in imela sem se lepo; sama s seboj in z ljudmi, ki jih imam rada.

Ura je pet popoldan in v žilo mi je stekla zadnja kapljica kemijskega zvarka. Končno in še tisočkrat končno. Sinjski materi božji, ki je bila z menoj vseh osem kemoterapevtskih rund in me je imela ves čas na očeh, se zahvalim, da sem zdravljenje preživela. Ne preživela kar tako, pač pa z veliko lahkoto. Kar se današnjega dne tiče, pa je najbolje, da ga kratko malo pozabim ali vsaj preziram. Ali, kot piše Louise L. Hay: »Pojdite ven in čutite čist zrak, ki pada. /…/ Sonce sije, zrak je čist in svež. Vonjate njegovo svežino. Vidite vodo, ki se iskri in lesketa v rekah, potokih in jezerih. Vidite bujno rastlinje. Gozdove, prepolne dreves. Vsepovsod je polno cvetic, sadja in zelenjave. Ljudje so ozdravljeni vseh bolezni, ki ostanejo samo še v spominu.« (Se nadaljuje.)