Iz starih časov: Sklepno vprašanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. februar 2009 / 06:00

Nadaljujemo z branjem enega najboljših člankov, ki so izšli v Trubarjevem letu 2008; v njem je dr. Miran Hladnik prikazal svoje videnje razmerja med Trubarjem in internetom. Opozoril je najprej na prelomni pomen obeh in potem še na razlike med obema. Prva: »Trubar je prelomen samo za Slovence in za slovenščino, internet pa je pojav globalne narave.« Druga: »Trubar je prelomen kot avtor prvih slovenskih knjig dobrih sto let po izumu knjižnega tiska 1440, internet pa je prišel med Slovence tako rekoč brez zamude.« Tretja: »Trubar je svoj knjižni projekt sicer namenjal vsem Slovencem, neposrednih bralcev pa je bilo pri izredno nizki stopnji pismenosti neprimerno manj kot današnjih udeležencev internetne komunikacije; internet je leta 2007 uporabljalo že 60 odstotkov populacije ali skoraj 1 milijon ljudi … porast uporabe je 12 odstotkov letno. Mesečno pregleda statistični Slovenec 275 spletnih strani in se na vsaki zadrži dobre pol minute. Tudi če je polovica teh informacij slikovne narave, pomeni to kar nekaj branja in spodbija tožbe o tem, kako novi mediji zavajajo stran od branja.« In še četrta: »Slovenski protestantski knjižni čudež je bil skorajda monopolni plod Trubarjevega ustvarjalnega genija, internetne informacije pa ustvarjajo desettisoči: internet slehernika nagovarja k ustvarjalnosti.« Avtorjev sklep: »Razlik med Trubarjem in internetom je očitno več kot skupnih točk …«

Zadevno razliko dopolni še z obravnavo razmerja domače-tuje. »Trubar je moral v tujino, da je dovršil svoje slovensko knjižno poslanstvo. Bivanje v tujini je bilo tudi zame in še za marsikaterega udeleženca internetne komunikacije bistvenega pomena za dojetje novih komunikacijskih možnosti … Za kulturno preživetje nas bo utrdilo samo, če se zunanjemu svetu izpostavimo, tako kot so za zgled počeli vsi veliki slovenski literarni avtorji: Trubar s prevzemom tujega črkopisa in tiskarske tehnike, pa seveda s prevzemom alternativne veroizpovedi, Prešeren s prevzemom tujih pesemskih form in s kritiko avtarkizma v Novi pisariji, Cankar z bivanjem na Dunaju, Bartol s promocijo "neslovenskih" literarnih tem in ideologij ... Interneta ne smemo spoznavati tako, kot spoznavamo sovražnika, da bi ga obvladali in premagali (spomnimo se Iztoka, ki je v Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem spoznaval bojno tehniko sovražnih Bizantincev), ampak ga moramo razumeti kot enkratno priložnost za sprostitev lastne ustvarjalnosti.«

Na koncu se Hladnik vpraša, koliko nam lahko v spremembi civilizacijske paradigme, ki smo ji priča, sploh še pomaga Trubarjeva izkušnja? »Trdim, da so izkušnje in preživetvene strategije, ki jih je v okviru knjižne kulture, kakor jo je utemeljil Trubar, prakticirala slovenska družba in ki so ji v preteklosti pomagale preživeti, danes v veliki meri neuporabne. Uporabni in zelo pomembni se zdita pravzaprav samo dve Trubarjevi potezi, to sta odprtost za svež in neobremenjen razmislek o lastnem mestu v kulturi in pogum, podati se na novo, neuhojeno in negotovo pot. Postavljanje spomenika knjigi je kljub nasprotni želji snovalcev dokument spoznanja, da je z Gutenbergovo ero konec.« Je res tako?