Sedmica: Nihče ni popoln

"Slovesno prisegam, da bom opravljal naloge predsednika ZDA zvesto," in tako naprej.

»O, ne,« je završalo iz množice na travniku National Mall, nakar sta akterja v Beli hiši v maniri 'gotovo je le gotovo' pred skrbno izbranimi pričami in menda v zabavo novo imenovanemu ameriškemu predsedniku prisego zrecitirala tako, kot je zapisana v ameriški ustavi: »Slovesno prisegam, da bom zvesto opravljal naloge predsednika ZDA,« in tako naprej. Nauk pripetljaja: nihče ni popoln. Niti John Roberst, predsedniki ameriškega vrhovnega sodišča, niti Barack Obama, ameriški predsednik, niti Janez Gorenc, kranjski upokojenec, ne, pri čemer sta ime in priimek slednjega izmišljena.

Po tej uvodni dogodivščini štiriinštiridesetega ameriškega predsednika po vrsti in po popravnem izpitu, ki ga je opravil skupaj s predsednikom vrhovnega sodišča, so stvari stekle kot po maslu. Že naslednji dan je namreč Barack Obama podpisal za marsikoga težko pričakovani ukaz o zaprtju Guantanama, razvpitega zapora v ameriški vojaški bazi na Kubi. To je, vsaj za moj okus, v prvi vrsti všečno dejanje, primerljivo, recimo, s kavicami vladnega predsednika Boruta Pahorja ali cvetličnimi aranžmaji predsednika državnega zbora Pavla Gantarja. Povedano drugače, z morebitnim zaprtjem taborišča za teroristične osumljence Amerika sveta oziroma nevarnih vojnih žarišč nikakor ne bo rešila.

Za svetovni mir kot politično perspektivo bi bilo nedvomno ugodneje, če bi Barack Obama obsodil izraelski napad na Gazo ali vojno v Iraku. Namesto tega je aktualni ameriški predsednik, ki ima tako doma kot tudi v tujini zavidanja vredno podporo javnosti, v zvezi z umikom ameriške vojske iz Iraka izjavil, da se tam »razmere izboljšujejo«. Tega ni mogoče razumeti drugače (vsaj sama tako razumem), kot da Barak Obama opravičuje vojno v Iraku oziroma da je bila zunanja politika nekdanjega ameriškega predsednika Georga Busha uspešna.

Glede na prve politične korake novo imenovanega ameriškega predsednika, bi bilo kljub njegovi priljubljenosti in svetovljanskemu, da ne rečem aristokratskemu videzu skrajno naivno pričakovati v ameriški zunanji politiki bistveno spremembo, še manj, se razume, revolucijo. Pri tem svojem razumevanju stvari izhajam iz naslednjih dejstev. Nikjer na svetu ni najvišji politični predstavnik države kreator tako imenovanega nacionalnega interesa, pač pa je ta v domeni kapitala. Povedano drugače, o tem, kje je Rubikon Obamovih predvolilnih obljub, bodo odločali lastniki kapitala, in sicer ne glede na to, kateri politični opciji so naklonjeni; republikanski ali demokratski. Se pravi, predsednik države ni suveren; državna politika je praviloma vodena iz nevidnih oziroma javno ne izpostavljenih centrov moči.

V kontekstu ameriške zunanje politike je povsem brezpredmetno poudarjati, da ima v primerjavi s konservativnim Georgem Bushem aktualni predsednik Barack Obama napreden, liberalen, kozmopolitski odnos do sveta. Ta lastnost pride v poštev kvečjemu v notranji politiki. Recimo, v odnosu do splava ali istospolnega partnerstva. Suverena pravica ameriškega predsednika do tovrstnih vprašanj pa v nobenem primeru ne rešuje niti vojaških niti okoljevarstvenih vprašanj. Ali drugače: nihče ni popoln. Niti predsedniki najvplivnejše države na svetu ne.