S Hrvati še naprej neodločeno

Na torkovi rokometni tekmi med Hrvaško in Francijo smo v gruči hrvaških navijačev zasledili dva znana obraza. Recimo jima navijač Borut in navijač Ivo. Pogovarjala sta se o različnih stvareh, o rokometu še najmanj.

Potem ko je slovenski predsednik vlade Borut Pahor zagotavljal, da ne bo sprejel vabila hrvaškega premiera Iva Sanaderja na eno rokometnih tekem hrvaške reprezentance v okviru svetovnega prvenstva v rokometu, smo bili prepričani, da ga na tekmi res ne bo. V navijaškem vzdušju se je nemogoče pogovarjati o tako pomembnih državniških zadevah kot na primer, čigavih je pet metrov grmovja pred Jorasovo hišo ali pa, koliko litrov Kolpe se imenuje Kolpa in koliko Kupa, je trdil Borut in verjeli smo mu. Dokler? Dokler nam ni sodelavec Braco Maleni iz našega dopisništva v Zagrebu v uredništvo Velikega brata s torkove tekme med reprezentancama Hrvaške in Francije poslal tole zanimivo fotografijo. Sredi gruče hrvaških navijačev smo opazili dva znana obraza. V spodnji vrsti levo od moškega z rdečo kapo Boruta, desno za njim pa Iva. Pa vendar, ne prejudicirajmo. Mogoče gre le za dva običajna navijača, ki sta izjemno podobna našemu Pahorju in hrvaškemu Sanaderju. Mogoče sta to bila kaskaderja, ki zamenjujeta glavne igralce, kadar gre za nevarne scene … Ne vemo zagotovo, dokler ne slišimo, ali sta prišla skupaj in o čem sta se pogovarjala, smo razmišljali v redakciji. No. Naš fotoreporter Braco Maleni, ki je znan po tem, da ne prejudicira zadev, preden jih stoodstotno ne preveri, je seveda vklopil diktafon in posnel dogajanje na tekmi. Ekskluzivno objavljamo magnetogram pogovora med obema, recimo jima zaenkrat še navijačema, Borutom in Ivom.

Janica izpod Alp

Ivo (kriče): »Ala si se namirisao Borute.« (prevod: Si se pa nadišavil Borut.)

Borut (enako glasno): »Gospod Ivo, pravi evropski moški mora biti nadišavljen. 16. poglavje, dvanajsti člen. Vi ga še niste zaprli, mar ne?«

Ivo: »Neka, neka, zatvoričemo mi i to 16., 17., ako treba i 65. poglavje. Pa znate, mi smo vatreni.« (No, no, bomo že zaprli 16., 17., če bo treba tudi 65. poglavje. Saj veste, mi smo ognjeni.)

Borut: »Preveč poglavij naenkrat ste odprli, pa imate malo gneče, kajne. Ste pili Donat. Ta menda hitro odpira, potem pa zlepa ne moreš zapreti.«

Ivo: »Ma kakav Donat, šta če nama vaša voda. Imamo mi naše Jamnicu i Janu - s mehuričima ili bez.« (Kakšen Donat, kaj nam bo vaša voda. Mi imamo svoji Jamnico in Jano – z mehurčki ali brez.)

Borut: »Mar se vaša voda ne imenuje Janica?«

Ivo: »Ajde ne pravi se više Slovenca što jesi, Janica je najbolja skijašica južnije od Alpi.« (No, ne delaj se bolj Slovenca, kot si, Janica je najboljša smučarka južno od Alp.)

Borut: »Od kdaj pa Hrvati Kolpi rečete Alpe? Je to spet kakšen nov izraz v hrvaškem pravopisu?«

Hrvatska, hrvatska, ubi, ubi sudiju … ubi ga, ubi ga, aaaa. Hrvatska, Hrvatska … Ajde, ruši Francuza, gazi ga, k'o da ti je Slovenac, se sliši navijače in naša sogovornika za nekaj časa potihneta.

Ribe v Piranskem zalivu govorijo slovensko

Borut: »Hrupno je tukaj Ivo.«

Ivo: »Jest krupno, veoma krupno. Nemate vi Slovenci takvu dvoranu, jel.« (Je ogromno, zelo ogromno. Slovenci nimate take dvorane, ne.)

Borut: »Ogromno že, ampak hrupno.«

Ivo (še vedno ne razume): »Harpuno. Pa da, to ti je ono za hvatanje riba pod vodom. Toga vi za onih par riba, što jih imate u svom moru, uopšte ne trebate. Mogli bi jih zvat po imenima, he, he.« (Harpuno. To je tisto za lovljenje rib pod vodo. Tega vi za tistih nekaj rib, ki jih imate v svojem morju, sploh ne rabite. Lahko bi jih klicali po imenih, he, he.)

 

Borut: »Če ste mislili na ribe v Piranskem zalivu, te so naše.«

 

Ivo: »Sigurno, medju očima im valjda piše Slovenac ili Slovenka, jeli?« (Ziher ja, med očmi jim seveda piše Slovenec ali Slovenka.)

 

Borut: »Ne, ne. Naša vladna komisija je s pomočjo strokovnjakov iz Urada za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo izvedla jezikovni preizkus med ribami in ugotovila, da je več kot 95 odstotkom rib v Piranskem zalivu materni jezik slovenščina.«

 

Ivo: »Ajde Borute, ostavi ti ribe. Mogu one pričat slovenački ili kineski, Hrvatska im na svaki način dozvoljava plivat u Savudrijskom zalijevu, to jest u našem moru. Očemo mi eno šnopec ili kako se kod vas u Evropi kaže rakiji.« (Ah, Borut, pusti ribe. Lahko govorijo slovensko ali kitajsko, Hrvaška jim na vsak način dovoljuje plavati v Savudrijskem zalivu, to je v našem morju. A bova midva en šnopc, ali kako se že žganju reče pri vas v Evropi.«

 

Borut (potegne požirek): »Uh, je močan. Kje ste ga dobili? O ti prasica, kako požge. Če ni tale šnopc slovenski?«

 

Ivo: »Je, je. Šnopec je još iz Bleda, kad sam bio u gostima kod onog čelavog, što je bio premier izpred tebe. Janez ili kako se zvao.« (Je, je. Žganje je še z Bleda, ko sem bil v gosteh pri tistem plešastem, ki je bil premier pred teboj. Janez, ali kako mu je že bilo ime.)

 

Ne, Rupla pa ne vzamemo

Borut: »Janez Janša. Ivo je to tvoja roka na moji zadnjici?«

 

Ivo: »Pa jes moja ruka. Da vidim, dal' je istina što ono pričaju u Zagrebu, da imaš dobro liniju.« (Pa ja, moja roka je. Da vidim, ali je res, kar govorijo v Zagrebu, da imaš dobro linijo.)

 

Borut: »Ha, to pa iz človeka naredi fitnes. Dvigujem težka bremena. Vlečem težke niti. Sicer pa Ivo, prosim umakni roko z moje riti. Ne moreš se tako obnašat. Saj nisi na fuzbal tekmi, tole je rokomet, če se ne motim. Kje pa si izvedel za mojo dobro linijo.«

 

Ivo: »Pa to se vidi. A evo sad i osečam, mmmm. Borute, ajde, da vi potpišete one papire i mi Hrvati idemo u Evropu.« (To se tudi vidi. Zdaj pa tudi občutim, mmmm. Borut, daj podpište tiste papirje, da gremo mi Hrvati v Evropo.)

 

Borut: »Ivo takoj zdajle bi podpisal, pa nimam s seboj nobenega pisala.«

 

Ivo: »Ajde dogovorimo se mi onda na verbalnoj bazi. A šta bi vi Slovenci htjeli od nas Hrvata. Uredimo to, pa da se ne svadjamo.« (Dogovoriva se potem midva na verbalni bazi. Pa kaj bi vi Slovenci želeli od nas Hrvatov. Uredimo to, in se ne prepirajmo.)

 

Borut: »Mi nočemo nobene trgovine, zanima nas samo načelo pravičnosti.«

 

Ivo: »Ajde sine, mlad si još ti za politiku. Kakvo »načelo pravičnosti«, u politici sve ti ide po sistemu ja tebi, ti meni.« (Sine, mlad si še za politiko. Kakšno načelo pravičnosti, v politiki gre vse po sistemu jaz tebi, ti meni.)

 

Borut: »Ampak na mladih svet stoji.«

 

Ivo: »Slažem se. Ali izza njih stojimo mi Hrvati.« (Se strinjam. Za mladimi pa stojimo mi Hrvati.)

 

Borut: »Mi želimo delovati transparentno, nobenih dogovorov pod mizo.«

 

Ivo: »Ma koji transparenti, protesti, demonstracije in takvi kur… palci. Da pišeš na njih »Ovo je Slovenija« i takve budalaštine. To čemo se mi dogovoriti po muški. Iako mi mnogo lepo mirišeš, što sam rekao. Pa ja ovde ne vidim mizu.« (Kakšni transparenti, protesti, demonstracije in taki penisi palci. Da na njih pišeš »To je Slovenija« in podobne traparije. Dogovorila se bova midva. Po moško. Čeprav, kot sem rekel, zelo lepo dišiš. Tukaj niti ne vidim mize.)

 

Borut: »To se tako reče, pod mizo. Ne vem Ivo, misliš, da naju bo kdo slišal …? Kaj ponujate?«

 

Ivo (čisto potiho): »Da ti šapnem na uvo. Ostavimo granice, u Evropi ionako ih neče bit. Nego, vi podpišete, a mi vam u kratak kurs uzmemo Jelinčiča, Grimsa i Podobnika, da vam ih malo uobrazimo. Imamo mi dosti otoka za ovakve tipove.« (Naj ti prišepnem. Pustimo meje, v Evropi jih tako ne bo več. Ampak, vi podpišite, mi pa bomo v kratek tečaj vzeli Jelinčiča, Grimsa in Podobnika, da vam jih malo izobrazimo. Dovolj otokov imamo za take tipe.)

 

Borut: »Sicer ste me prepričali. Zdi se mi pravično. Pa vendar, ali vzamete še Rupla?«

 

Ivo (po dolgem molku, nekoliko prestrašen): »Zašto Rupela? To je suviše velika cena za mali podpis. Zar nebi moglo bez njega?« (Zakaj Rupla? To je prevelika cena za majhen podpis. Mar ne bi šlo brez njega?)

 

Borut: »Rupel ali nič.«

 

Ivo (po dolgem premisleku): »Žao mi je, onda ništa. S Rupelom neče ič'. Čuj, a ko je pobedio utakmicu? Jasno, Hrvati.« (Žal mi je, potem pa nič. Z Ruplom ne bo šlo. Čuj, kdo pa je zmagal tekmo? Jasno Hrvati.)

 

Borut: »V metu kladiva pa Slovenci. Itak.«