Spomini na leto 1991, 2. del

Zanimalo nas je, kako so prebivalci Gorenjske doživljali zgodovinske dogodke leta 1991. Za pomoč smo prosili prof. Ireno Rahotina z Gimnazije Franceta Prešerna iz Kranja. Dijaki so v šolskem letu 2020/2021 s svojimi starši in starimi starši opravili pogovore. Danes je pred vami drugi del.

Dijakinji Erin je spomine na čas plebiscita, osamosvajanja in čas vojne povedala babica:

»Prve demokratične volitve so bile aprila 1990, kjer smo volili predstavnike strank in predsednika predsedstva. Glavna protikandidata sta bila Milan Kučan in Jože Pučnik in zmagal je Milan Kučan. Bila sem navdušena.

Dne 23. decembra 1990 je potekal po Sloveniji plebiscit, kjer smo se odločali o vprašanju, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Spomnim se, da smo bili ljudje zelo navdušeni nad to idejo in ne poznam človeka, ki ne bi hotel iti na volitve.

Po televiziji smo ves dan spremljali dogajanje in z navdušenjem pozdravili odločitev Slovencev za samostojno Slovenijo. Bili smo ponosni in s sosedi smo nazdravili.

Po televiziji sem spremljala razglasitev samostojnosti, to je bilo zvečer. Naslednji dan smo imeli v šoli, kjer sem bila zaposlena kot učiteljica, zaključno pedagoško konferenco. Spomnim se, da smo bili vsi navdušeni nad prireditvijo, ki je bila prejšnji večer. To navdušenje je prekinila vest, da je jugoslovanska vojska napadla Krvavec in da je problem na Letališču Brnik. Moja sodelavka je bila zelo zaskrbljena, saj je bil na letališču v službi njen sin.

Ne spomnim se, da bi bili v času desetdnevne vojne v našem kraju kakršnikoli alarmi ali da bi zaradi tega morali iti v klet, zaklonišče. Se pa spomnim, da smo ves čas spremljali dogajanje po radiu in televiziji. Zadrževali smo se doma. Ravno v tem času razglasitve osamosvojitve bi nekaj fantov iz kraja moralo še iti služit vojaški rok v jugoslovansko vojsko, vendar smo že razglasili samostojnost in niso šli. Ostali so doma in svetovali so jim, naj nikakor ne hodijo ven in naj bodo na varnem.

Bila sem zaskrbljena, kako in kdaj se bo to končalo, nikakor pa nisem dvomila, da bi Slovenija zmogla ubraniti svojo samostojnost.«

Takole pa dijakinja Hane opisuje spomine svojega očeta, ki je bil leta 1990 tik pred polnoletnostjo, tako da na volitve še ni mogel iti:

»Volitev leta 1990 se moj oče Aleš ni mogel udeležiti, saj je bil star 17 let. Bil je razočaran, da ni smel voliti, saj so bile to prve demokratične volitve, ki so se zgodile v zgodovini slovenskega naroda. Dogajanje je spremljal po televiziji in s pomočjo volilnih shodov v Kranju. Doma so bili podporniki združenja strank Demos. Spomni se tudi prvega moža te stranke Jožeta Pučnika in tudi Lojzeta Peterleta. Od drugih politikov se spomni Kučana, Drnovška in Grosa. Na dan plebiscita je skupaj z družino na rezultate nestrpno čakal pred televizijo in izida so bili zelo veseli, saj je Slovenija končno postala samostojna.

V času desetdnevne vojne za Slovenijo je bil moj oče srednješolec. Veliko dogajanja so spremljali po televiziji. Na dan začetka vojne se spominja, da so starše poslali z dela domov. Z avtobusi so se težko prebili mimo kranjske vojašnice, ker so bili vzdolž ceste vkopani jarki, v katerih so ležali vojaki. Starši so mu pripovedovali, kako so policisti v Kranju varovali večje objekte (mostove, vodovodni stolp …). Ko je očetova mati prišla iz službe, je želela, da se skrijejo v klet, ker jo je bilo strah, a je oče in njegova sestra nista poslušala in sta ostala zunaj na dvorišču in opazovala dogajanje. Nad našo vasjo Bašelj je bil vod policistov, ki so z daljnogledi opazovali dogajanje v okolici Kranja in letališča ter sporočali informacije o dogajanju. Preletavali sta jih vojaški letali. Spomni se tudi bombardiranja televizijskega oddajnika na Krvavcu. To je tudi opazoval, saj se iz naše vasi Krvavec dobro vidi. Povedal je tudi, da so gozdarji iz Kokre nažagali smreke čez cesto, da se jugoslovanska vojska ne bi prebila čez do Jezerskega vrha, a se je, in ga nato zasedla. Po televiziji so spremljali hude spopade na Medvedjeku. V spominu mu je ostalo tudi dogajanje na letališču, kjer sta bila ubita tudi dva avstrijska novinarja.«

Tudi Juretov oče je bil v tistem času mladoleten fant, ki si je zapomnil predvsem dopust na morju tik pred vojno.

»Moj oče je bil v času vojne star 16 let. Ne spomni se plebiscita in volitev, ima pa nekaj spominov na vojno. Po zaključku prvega letnika je odšel s starši na morje v Umag. Ravno en dan po vrnitvi domov v Kranj jih je obiskal bratranec, ki je prišel naravnost s fakultete v Ljubljani. Povedal jim je, da bo vojna, in tako so na hitro spakirali in se odpravili v Bohinj. Moj dedi je doma iz Bohinja, tako da so imeli tam tudi hišo. Glavne ceste so bile vse natrpane, zato so se peljali čez Jelovico. V Bohinju je bilo vzdušje kot po navadi in ni bilo nobene slutnje o kakršni koli vojni. Na obletnico smrti očijeve prababice so imeli mašo, ko so zaslišali sirene. Pričakovali so bombardiranje, zato so hitro odšli na planino Uskovnico, kjer so preživeli dan. Ostalo vojno obdobje so preživeli v hiši, kjer so spremljali dogajanje po televiziji. Oče se predvsem spomni Jelka Kacina. Po koncu vojne so odšli nazaj v Kranj in življenje se je nadaljevalo kot po navadi. Očetu še danes ni jasno, kako so lahko šli na morje tik pred vojno in kaj bi se lahko zgodilo, če bi ostali tam še dan več.«

Nadaljevanje sledi …