Stric z igračkami (42)

O joj, kakšen okus, sem pomislila, ko sem zagledala predelan vhod na dvorišče njegove nove hiše.

Moderna arhitektura, potem pa zunanjost vetrolova kot vhod v staro rimsko palačo. Na dvorišču je imel parkirani dve svoji igrači: eno iz serije terencev, drugo bolj športne oblike. Nova modela.

Nad spoznavnim večerom že med telefonskim pogovorom nisem kazala posebnega navdušenja, saj se mi je zdel prestar, pa še pravkar je bil ločen. Imel je najstniško hčer, očkovo princeso z veliko začetnico, ki svoje želje še izrekla ni do konca, pa ji jo je že izpolnil.

Ko sem pozvonila, sem se nasmehnila. Poimenovala sem ga 'stric z igračami', še preden sem ga videla, avtomobila je pa tako razkošno razstavil, da je moj ubogi polo izpadel zraven kot prevozno sredstvo za razvoz 'halo' pic.

Najprej je bil na vrsti ogled hiše in … njegovih 'igračk'. Namreč, v trinadstropni hiši, bolje rečeno manjšem bloku, sem se najmanj dvakrat spotaknila v nezložena razstavljena padala, različnih parov smuči je imel za majhno izposojevalnico, očitno pa mu je bilo blizu tudi potapljanje, saj sem mimogrede 'srečala' dve neoprenski obleki, pod stopnicami pa opazila jeklenke in uteži. Gorsko kolo je viselo s stene, specialka je bila napol razstavljena v eni izmed sob. O čem sva se pogovarjala, ni ravno uganka, čeprav je bolj on razlagal, kaj in kako, jaz pa sem se delala, da poslušam in pridno kimala.

Po ogledu je sledila kava, potem pa mi je vsaj trikrat v petih minutah ponudil vino. Odvrnila sem, da ne.

»Saj lahko prespiš na kavču, če bi slučajno spila dva kozarca preveč,« je z veseljem ponudil udobje svoje dnevne sobe in ko bi to v tistih treh urah ne poudaril še nekajkrat, bi morda povabilo sprejela. Tako pa se še dobro nisem usedla, sem že razmišljala o odhodu.

Tisti večer sem poleg športnih tem veliko izvedela o njegovih avtomobilih, o hčerki, njegovi bivši soprogi ter o mladi 29-letnici, ki mu je pred dobrega pol leta 'uletela' v hišo. Najprej je bila prijateljica, kasneje je postala ljubica, potem ga je počasi začela utesnjevati. Dobival je občutek, da je njen psihoterapevt in se je nekega dne znašel v klepetalnici enega spletnih portalov.

»Bila je strašansko lepa,« je bil zamišljen.

Iz bogate, a razsute družine. Poznal sem jo že od prej, vendar sem nanjo vedno gledal bolj kot na punčko, na hči nekega znanca pač. Že v srednji šoli je začela z drogami, kar so dokaj hitro odkrili. Zdravljenje je bilo dolgo in naporno, ko pa ji je uspelo, se je zatekla v svoj svet. Postajala je vse bolj depresivna, samo da jaz, ko sem jo spoznal, tega seveda nisem videl. Res je bila lepa, vendar je postajalo življenje z njo neznosno. Razhajala sva se vsaj dva meseca. Ni hotela razumeti, da tako pač ne gre več. Potem sem končno zaključil. In ker nisem navajen živeti sam, sem na internetu kmalu spoznal neko Štajerko, ki pa se je kar takoj želela vseliti, a se je izkazalo, da je zelo posesivna in prenaporna za moje svobodno športno življenje. O tem kakšne, ljubosumne scene je delala, ker je natakarica v lokalu nagovorila mene ne njo, kaj bova jedla … sploh ne bi govoril. No ja, tudi posebno lepa ni bila. Pa ti?«

Še preden sem utegnila odgovoriti, kako je z menoj, me je spet vprašal, če bi vino, ker res ni problem – res lahko spim v dnevni sobi.

Joj, sem pomislila, sedaj bo sledilo klasičnih pet minut o tem, kako mi ne bo težil …

Prehitela sem ga:

»Hvala za prijaznost, vendar se bom počasi odpravila domov.«

»Samo vseeno lahko spiješ kakšen kozarček vina,« je nadaljeval, kot da se o tem pogovarjava prvič, hitel odpirati vino, da sem ga komaj ustavila, ker sem bila že napol v odhajanju.

Nekaj je zamomljal in se vrnil na staro debato o devetindvajsetletnici, ko je zazvonil telefon. Zardel je, vendar ni dvignil.

Kot bi vedela, da pripoveduje o njej.

»Velikokrat pokliče. Včasih tudi petnajstkrat na dan. Ne dvignem vedno,« je razlagal in ugasnil zvonjenje. Nadaljnjih deset minut je signalna lučka na mobilniku neprestano utripala. Gospodična ni in ni odnehala.

Poslovila sem se. Obljubil je, da bo poklical, da bova šla na sprehod. Tisti trenutek bi mi obljubil tudi luno, saj je lučka na mobilniku še vedno utripala.

Ker mi ni odgovarjal njegov način življenja, ki ga je poleg napornega dela sestavljala obsesija ljubezni do njegovih 'igrač', nisem pila vina (beri: se tisti večer mečkala z njim) in nobene potrebe nisem čutila po tem, da bi prevzela njegovo vlogo, vlogo psihoterapevta, zanj nisem nikoli več slišala niti ga nikjer več srečala …