Tatica, tatica! (1)

Fani me je pričakala v postelji. Drobna in krhka, roke, ki so bile položene na odejo, so se ji opazno tresle. Čez ramena je imela ogrnjen plet. Takšne smo včasih, pred mnogimi leti pletli sami, spominjam se, ženske so med seboj tekmovale, katera bo naredila lepšega.

Bolezen, ki ji je odvzela vso energijo že pred desetimi in še malo leti, jo je naredila odvisno od dobrih ljudi. Trenutno skrbi zanjo nečakinja, kadar je ona v službi, pa priskočijo na pomoč na pol odrasli domači otroci ali bližnja soseda.

»Vsi jo imamo zelo radi,« mi je zaupala ena od teh.

»Moraš prisluhniti njeni zgodbi, je zelo poučna in marsikdo se bo iz nje česa naučil,« mi je še bilo zašepetano na uho.

Fani v sebi ne nosi nobenih zamer. Vsaj ne več. Nekoč, ko je bila mlajša in so se ji dogajale hude reči, je bilo drugače.

»Takrat sem mislila, da bom morala splezati na streho in kričati ljudem, kaj se mi dogaja. A me je minilo, ko sem videla, da gredo drugim moje besede skozi eno uho noter, skozi drugo ven.« Nekoč, pred 30 leti, je imela svojo lastno družino. Mož ga je sicer rad malo pil, vendar doma ni bil nasilen. Kadar je čez prag stopil majavih nog, se je zavlekel v »rumpl kamro«, kjer je imel na tleh napihnjeno blazino, v kuhinjo pa se je privlekel šele potem, ko se je vsaj malo streznil. S Fani nista imela otrok, Karli je v zakon pripeljal dva sinova iz prejšnje zveze, za katera je skrbela, kot bi bila njena. Žal je njuna mama nenehno posegala vmes in ju ščuvala, da otroka nista vedela, kje se ju glava drži. Starejši se je že med osnovnim šolanjem preselil nazaj k mami, kaj se je pozneje dogajalo z njim, Fani ni nikoli izvedela. Mlajši pa je ostal, bil je bolj samotarske sorte, sicer priden v šoli, tudi s Fani sta se dobro razumela.

»Ne morem povedati, kako me je bolelo srce, ko sem videla, da gre po očetovih stopinjah. Pogosto sem ga zasačila, ko je pod puloverjem skrival steklenico. Zmeraj se je umaknil v svojo sobo, zaklenil vrata in tam pil. Nekajkrat sem celo vdrla, ker se mi ni oglašal, našla sem ga na tleh, s peno na ustih, pijanega in smrdečega, ker mu je ušlo tudi v hlače. Jokala sem in ga rotila, naj tega ne počne, a me je samo žalostno gledal in rekel, da mu demoni tako ukazujejo. Prišla so obdobja, ko z njim ni bilo težav, zaključil je poklicno šolo za mehanika, se zaposlil in tudi mojster ga je cenil, ker je bil priden delavec. Potem pa se mu je spet utrgalo, vzel je dopust, v službi rekel, da gre na morje, v resnici pa je štirinajst dni prebil v svoji sobi in pil. Prosila sem Karlija, naj kaj naredi, a saj veste, kakšni so moški, zlepa jim ni za nič mar. Dokler ni prepozno. Malemu sem kuhala tisto, kar je najraje jedel, pa me je pogosto, s hrano vred, postavil pred vrata. Opazila sem, da se je jokal, bil zelo žalosten. Nisem mu znala pomagati. Potem je rekel, da tako ne more iti več naprej, da bo moral korenito spremeniti življenje, ker drugače bo vzel vrv in se obesil. Nikogar nisem imela, da bi se posvetovala z njim. V službi je bilo nekaj zlobnih sodelavk, ki so samo čakale, kdaj bodo kakšni storile kaj hudega, domači so me gledali postrani, ker sem se poročila z ločencem, sama pa sem bila neuka in nisem poznala ne paragrafov ne česa drugega. In tako se je Mali nekega lepega dne odselil. Pustil mi je sporočilo, naj me ne skrbi zanj, da bo z njim vse dobro. Šele čez malo več kot eno leto sem izvedela, da se je preselil k nekemu moškemu, s katerim je potem živel do njegove smrti. Karlija je resnica o sinu zelo prizadela, veste, če živiš v takšnem okolju, kot sva midva, je dejstvo, da je sin homoseksualec, strašen udarec. Po tistem ga je še bolj pil, spravil se je tudi nad bivšo ženo, češ da je ona kriva, da sina ni prav vzgajala, prišla je policija, ga odvlekla s seboj in zaradi nasilja nad bivšo ženo je sedel osem mesecev,« pripoveduje Fani.

Pozneje je izgubil tudi službo, menda so šefi komaj čakali, da dobijo kakšen pameten razlog, da se ga znebijo. Fani je bila s svojo plačo snažilke edina, ki je domov prinašala denar. Karli je sem in tja kaj delal, toliko, da je imel za pijačo, ni mu bilo mar, da so se neplačani računi začeli kopičiti in ko so jima prvič odklopili elektriko, je o tem vedela vsa vas.

»Mislila sem, da se bom vdrla v tla. Ko sem šla v trgovino, sem opazila, da me prodajalke spremljajo z očmi. Verjetno so se bale, da bom kaj ukradla, ker biti brez denarja je bila leta 1983 velika sramota. Vsak, ki je hotel delati, ga je imel vsaj toliko, da mu ni bilo treba stradati. Ko sem šla h kmetu po krompir, kjer sem ga že leta pred tem dobivala vsako jesen, mi ga ni hotel dati, dokler ga nisem plačala. Kakšno ponižanje. Dve ženski, ki sta stali v bližini, sta poslušali in zavijali z očmi. Osramočeno sem sklonila glavo in šla domov brez krompirja. Vratar v službi mi je redno pregledoval torbico. Smilila sem se mu, saj sva se poznala od otroštva, ko je videl v mojih očeh solze, me je prosil, naj mu ne zamerim, češ da je tudi on pod kontrolo …«

(Se nadaljuje)