Zvesti Gorenjskemu glasu

Marija Malovrh je doma v Stari Loki blizu 1025 m visokega Lubnika, na katerega se povzpne vsak dan. Pravi, da se zanjo dan začne že ob peti uri zjutraj. Najraje se na Lubnik odpravi takrat ali še prej, saj se ob zgodnjih jutranjih urah v gozdu največ dogaja, in opazuje. Na svojih vzponih, ki se jih je letos nabralo že čez pet tisoč (na vrhu se vedno vpiše v knjigo), je doživela že veliko zanimivih srečanj z živalmi. Pred kratkim je osupnila ob pogledu na trop gamsov, kakih trideset jih je bilo, ki v snegu pridejo nižje, videla je mamo srno z mladički, ki, preden zbeži, postoji in jo pogleda. Najbolj mistična so jutra, ko še sije luna, takrat posluša sove. Pestre so tudi pomladi. Nekega jutra, ko je bila še tema, je zaslišala nekakšno pihanje in s pomočjo svetilke ugotovila, da ga povzroča jež. Naslednjič bi se vanjo skoraj zaletel jazbec, občudovala je zajčjo družino, sove in sovice, nekoč pa je njena luč privabila pet mladih lisičk, ki so se zbrale okoli nje. Pove, da ima živali verjetno tako zelo rada tudi zato, ker je bil njen pokojni mož, ki ga zelo pogreša, lovec. Upokojena vzgojiteljica se dela v vrtcu z veseljem spominja. Rada ima delo z otroki, bili pa so tudi dober kolektiv. Poleg vzponov na Lubnik, ki pravi, da so za njeno dušo in vzdrževanje kondicije, rada dela tudi na vrtu. Ker hišo ogreva z drvmi, ima delo tudi s pripravo le-teh. Pred nekaj leti se je naročila na Gorenjski glas, s katerim je zadovoljna, le križank bi bilo lahko več, doda. Pohvali tudi izlete z upokojenci, s katerimi se imajo zelo lepo.