Krizo so povzročili finančni avanturisti

Zlatko Kavčič se je po osemnajstih letih vodenja Gorenjske banke lani upokojil. K pogovoru smo ga povabili zato, ker je prejšnji teden za uspešno vodenje banke prejel od Združenja Manager priznanje za življenjsko delo na področju menedžmenta in ker ima z delovanjem v kriznih razmerah veliko izkušenj.

Čestitam za priznanje. To je priznanje, ki so vam ga podelili vaši stanovski kolegi, menedžerji. Verjetno vam veliko pomeni?

»Brez dvoma! Vsako priznanje mi veliko pomeni, a to, ki sem ga dobil v okolju, kjer večina ljudi dobro razume, kaj in kako delaš, mi pomeni še veliko več.«

Ko ste se lani upokojili, je bila to bržkone tudi velika sprememba vsakdanjega ritma. Ste se je hitro navadili?

»Tako v poslu kot tudi v prelomnih trenutkih, ko se človek odloča za zaključek poklicne kariere, je pomembno, da dela načrtno. Ne bom trdil, da sem se na upokojitev pripravljal več let, a od trenutka, ko sem sprejel odločitev, je bilo veliko stvari, ki jih je bilo treba pripraviti. Za banko je pomembna umirjenost, še zlasti kadrovska. Kakršnakoli aferaška ali pretrda sprememba v vodstvu bi lahko vplivala na ljudi, ki banki zaupajo svoje prihranke. Nedvomno bo v banki pod vodstvom drugih ljudi drugače, kot je bilo prej, a v zadovoljstvo mi je, da je krmilo prevzel človek, ki je delal z menoj in ki pozna naše delovne cilje. Bilo bi tudi napak, če z novimi ljudmi ne bi prišlo do sprememb. Nobena stvar v življenju ni tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša. Sedanja kriza ni dobro izhodišče za še boljše rezultate, ampak tudi ta bo minila in bodo ljudje lahko ustvarjalno delali.«

Kaj vse počnete zdaj, po upokojitvi?

»Moj dan je zelo izpolnjen, z mnogimi skrbmi. Zelo sem aktiven od jutra do večera, razlika je le ta, da sem prej že zjutraj moral operativno razmišljati in se odločati in ukrepati, zdaj pa na finančni svet lahko pogledam z druge strani. Nekaj časa mi ostane tudi za stvari, ki sem jih v življenju že prej rad počel.«

Kot podpredsednik nadzornega sveta ste še vedno povezani tudi z Gorenjsko banko … Jo spremljate?

»Normalno je, da nobena informacija o Gorenjski banki, ki mi je dosegljiva, ne gre mimo mene, sledim tudi vsem drugim finančnim informacijam doma in v svetu. Priznam, da mi jutranja informacija, ki sem jo prej dobival na delovnem mestu, nekako manjka, vendar je za svoje videnje problemov ne potrebujem več tako zelo in vsak dan. Drugo je vprašanje nadzora poslovanja banke. Vodenje banke in njeno nadzorovanje sta bila v zadnjih desetletjih tako usklajena, da nismo imeli nikakršnih problemov. Upam, da bo tako tudi naprej. Kot član nadzornega sveta razumem, da vodstvo potrebuje primerne pristojnosti in poslovno svobodo pri ukrepanju, po drugi strani pa ljudje, ki so me izvolili in tudi drugi, pričakujejo, da bom reagiral, če se bo izkazalo, da je to potrebno.«

Z delovanjem v krizah imate veliko izkušenj. Gorenjska banka je prebrodila kar nekaj kriz, zadnja se je začela že po vaši upokojitvi. Je med temi krizami tudi kakšna podobnost, skupna značilnost?

»Krize so zelo različne, a tudi podobne. Vsaka prinese težave na trgu in vsaka poruši stabilnost delovanja različnih podsistemov - gospodarstva, finančnega sistema, države, družbene nadgradnje … Kar zadeva moje znanje in vedenje o krizah, bi si upal trditi, da še nikdar ni bilo krize, ki bi bila tako globoko prežeta, zapletena in zakomplicirana na točki likvidnosti, kot je sedanja.«

Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za sedanjo krizo?

»Nepremičninski balon v ZDA je bil eden od razlogov za krizo, vendar ne edini. Pokazalo se je, da so problemi globlji, širši in da so povezani predvsem s kompliciranimi finančnimi instrumenti, ki so temeljili na različnih statističnih metodah. Če bi malce populistično in grobo ocenjeval, bi rekel, da so krizo povzročili finančni avanturisti, ki so s produciranjem različnih finančnih instrumentov tako zakomplicirali stvari, da jih še strokovnjaki niso razumeli, kaj šele običajni ljudje. Na ta način so zavedli ljudi in institucije, a še to ne bi bilo tako hudo, če jim stvari ne bi ušle iz rok. Prepričan sem, da se je večina teh problemov dogajala na borzah ali v okolju borz po principu špekulacij. Rasti na borzah v Sloveniji in v vzhodnoevropskih državah so bile tako nenaravne, da je vsak normalni človek lahko vedel, da to ne more trajati.«

So države, vključno s slovensko, v krizi dobro ukrepale?

»Kriza, ki je zajela skoraj ves svet, je takšnega značaja, da brez sistemskih rešitev, ki jih lahko sprejemajo le države, ne bi šlo. Vesel sem, da so vse države na svetu, ki na področju financ kaj pomenijo, reagirale in da je celo v okolju, kjer je liberalizem v pogojih tržnega gospodarstva šel čez mero (ZDA), prišlo zelo hitro do spoznanja, da mora država intervenirati. Ukrepi so bili pravilno naravnani. S tem, ko so države prevzele jamstvo za vse hranilne vloge, so ohranile zaupanje v banke in preprečile procese, ki bi privedli do propadanja bank in v nadaljevanju celotnega gospodarstva. Če pa grem v podrobnosti, se mi zdi, da so ZDA naredile veliko napako, ko so z levo reko spustile v stečaj banko Merrill Lynch. Če bi jo najprej sanirale, potem pa ukrepale, kriza ne bi tako hitro dobila tako velikih razsežnosti.

Osnovno zaupanje ljudi, ki v banke prinašajo prihranke, je ohranjeno, drugo pa je vprašanje, zakaj so se ustavili medbančni tokovi. Meni se to ne zdi čisto nič čudnega. V svetu je prišlo do izgub in banke so bile udeležene pri teh izgubah s krediti, ki so jih dajale. Ker na hitro ni moč ugotoviti, koliko ima katera od bank slabih kreditov, so vse banke reagirale zelo previdno in medbančni tokovi so se ustavili. Evropska centralna banka kljub mnogim pozitivnim in pravilnim ukrepom dela narobe, ker bankam odobrava kredite na prekratek rok. Taka kriza se ne more rešiti v nekaj mesecih, ampak se bo reševala več let. Če bi centralna banka že jeseni odobrila poslovnim bankam kredite na daljši rok, to je od enega do treh let, potem pri medbančnem kreditiranju ne bi prišlo do takega krča. Posojila, ki ga banka dobi le za tri mesece, ne more naprej posoditi za pol leta, a ker posojilojemalec v treh mesecih tudi ne more rešiti krize, mu banka posojila rajši ne da. Tu je jedro problema. Torej priznati je treba, da bo kriza trajala nekaj dalj časa in na to je treba naravnati ukrepe ter dati nosilcem sanacij primeren čas. Povrniti se mora poslovno zaupanje. To pa ne gre hitro.«

Kako je kriza prizadela slovenske banke?

»Kriza se zaenkrat kaže le v tem, da se je ustavila rast kreditov. Na daljši rok se bodo verjetno pojavili tudi problemi glede vračanja posojil.«

Je nezaupanje temeljni problem krize?

»Vsekakor. Nezaupanje je omajano na različnih ravneh, za bančništvo je najpomembnejše, da je z neomejenim jamstvom za hranilne vloge ohranjeno na osnovni ravni varčevanja občanov. Racionalizacija bo nujna na vseh ravneh. Če se ustavi proizvodnja oz. opravljanje storitev, ni nove vrednosti. In če ni nove vrednosti, je treba zmanjšati davke. Tu so reakcije še prepočasne, pojavlja se tudi vprašanje, ali znižati prispevke in davke ali uvajati socialne pomoči. Oboje! Slovenija je uvedla dobre ukrepe na področju socialnih pomoči in subvencije za skrajšanje delovnega časa, zaenkrat pa še ni znižala nobenega davka. Če gospodarstvu ne bo dala več »krvi« (nižjih obremenitev), potem bo ciklus obnavljanja zelo dolg. Družbena nadgradnja ne more iziti iz krize neprizadeta.«

Ali tudi pri nas lahko zaide kakšna banka v težave? Se lahko zgodi podobno kot v Nemčiji, kjer bo država lastniško vstopila v dve največji banki?

»Napovedovanje je zelo nehvaležno, za tako oceno je treba imeti izjemno veliko podatkov. Prepričan sem, da je slovenski bančni sistem veliko bolj stabilen kot marsikje po svetu, tudi kontrola Banke Slovenije je bila po mojem mnenju dobra, morda le kapitalska ustreznost v vseh bankah ni primerna za sedanji kritični trenutek. Banke naj bi po mednarodnih standardih imele od osem- do devetodstotno kapitalsko zadostnost, za takšno krizo je to premalo, v Gorenjski banki je bila lani okrog 17-odstotna. Ne bo pa nič katastrofalnega, če se bo država v kateri od bank pojavila kot solastnica, ker bo na primer pomagala z dokapitalizacijo. Z leti se bo to uredilo, pomembno je, da katera od bank ne bi zašla v neobvladljivo krizo.«

Bodo lanski dobički bank že manjši kot prejšnja leta?

»Dobički bodo manjši. Banka Slovenije je že priporočila bankam, da naj čim več lanskega dobička namenijo za povečanje kapitala. Za kapitalsko »podhranjene« banke je to prava usmeritev, v bankah, kjer to ni največji problem, je odločitev lahko tudi drugačna. Zelo nevarno bi bilo, če bi zaostrili dividendno politiko in dosegli, da lastniki dolgoročno ne bi imeli več interesa ostati lastniki in bi se odločili za prodajo. Vedno sem se zavzemal za stabilno dividendno politiko. Če je kako slabo leto, se za to porabijo rezerve, in ko je dobro leto, se te rezerve spet lahko napolnijo.«

Bo v sedanji krizi še večji davek kot finančne ustanove plačalo gospodarstvo?

»Najbolje bi bilo, če bi posledice finančne krize razporedili v celotno verigo gospodarstva in negospodarstva. Verjamem, da bo kriza najbolj neposredno vplivala prav na gospodarstvo in da bodo v družbeni nadgradnji posledice manj opazne. Če pa bo v temelju preveč »umrlih« subjektov, potem bo treba skrčiti tudi družbeno nadgradnjo. Na majhnih temeljih ne more stati nebotičnik.«

Koliko časa bo trajala kriza?

»Že na srečanju Združenja Manager sem v šali dejal, da je to odgovor za milijon dolarjev. Tak odgovor nikogar ne zadovoljuje in bom tvegal z napovedjo. V letu ali dveh se bodo pokazale posledice tudi v okoljih, kjer jih danes še ne čutimo, a če bomo za vrnitev na stanje pred krizo morda potrebovali precej daljše obdobje, ne bom nič začuden. Pomembno je, da se stvari obrnejo na bolje, hitrost pozitivnih sprememb pa bo odvisna od tega, koliko si bomo priznali, da nas je kriza prizadela. Če se v času krize ne bomo čemu odrekli, bo čas za sanacijo daljši. Leti 2009 in 2010 bosta težki in se ne strinjam s tistimi, ki menijo, da se bodo stvari hitro zasukale na bolje. Upam le, da bomo krizo obvladali in da se razmere ne bodo še poslabšale. Dol je šlo hitro, gor bo šlo precej bolj počasi. Če je, na primer, podjetje zmanjšalo proizvodnjo za deset, dvajset ali trideset odstotkov in je moralo odpustiti tudi nekaj delavcev, bo verjetno trajalo kar nekaj časa, preden bo pridobilo nove trge, ustvarilo nove poslovne povezave in odprlo nova delovna mesta. Tega se morajo zavedati tudi tisti, ki predstavljajo družbeno nadgradnjo in morajo dati gospodarstvu z razbremenitvijo priložnost in moč ter čas za stabilizacijo razmer.«

Ali ni kriza priložnost, da jo podjetja izkoristijo tudi za reševanje vseh drugih problemov?

»Morda je res tudi kakšen takšen primer, vendar se mi zdi, da je veliko več takšnih, ko so podjetja že doslej imela težave in je kriza samo pospešila tok dogodkov. Gospodarstveniki niso špekulantje, ki samo računajo na primeren trenutek, da bi ljudi dali na cesto. Prepričan sem, da skorajda ni direktorja, ki bi lahko mirno sporočil delavcu, češ od jutri naprej ti pa ne morem več zagotavljati dela.«

Konzervativna politika Gorenjske banke se je za današnje čase izkazala kot primerna …

»O tem ni dvoma! V preteklosti so mi kar pogosto očitali preveliko konzervativnost, žal se je izkazalo, da je bila takšna politika upravičena. Ko sem se kot bankir v začetku devetdesetih let znašel v situaciji, da varčevalcem nismo mogli izplačati deviznih hranilnih vlog, ker so ostale v Beogradu, sem se zaobljubil, da bom pri poslovanju na prvo mesto vedno postavljal varnost za prihranke in ustvarjanje rezerv za preživetje kriznih časov.«

Kako mora menedžer reagirati v krizi?

»Za krizni čas je pomembno, da imaš rezerve, da ostaneš miren in imaš dobre živce. Krize, kot je sedanja, ni možno rešiti v nekaj mesecih.«

Čeprav je država sprejela jamstvo za vse prihranke, vas menda še danes ustavljajo varčevalci in sprašujejo, ali so prihranki v Gorenjski banki varni. Kako jim odgovarjate?

»Zaskrbljeni so predvsem starejši. Odgovarjam jim, da za vse prihranke jamči država in da ima tudi Gorenjska banka za krizne čase rezerve, ki so na zavidljivi ravni. In če se bodo v težavah znašle tudi banke, ima Gorenjska banka s svojimi zajetnimi rezervami in izkušnjami dober položaj za njihovo obvladovanje. Skratka, vsi moramo ohraniti mirne živce in vsak mora storiti svoje, pa bo šlo.«