Nevarni trki ptic z letali

"Na ljubljanskem letališču je v primerjavi z drugimi letališči, na katere leti Adria Airways, koncentracija ptic zelo velika. Glede na število vzletov in število trkov imamo petkrat več trkov s pticami kot drugod. Imeli smo že poškodbo letala, ko je ptica priletela naravnost v nos letala," pravi kapitan inštruktor Tomaž Prezelj.

New York prejšnji četrtek. Letalo airbus 320 je vzletelo z letališča La Guardia. Po treh minutah poleta proti Severni Karolini so potniki zaslišali pok in začeli vohati dim. Pilot jih je obvestil, naj se pripravijo na zasilni pristanek. Letalo je zasilno pristalo na reki Hudson. Oba motorja so onesposobile jate kanadskih gosi. Vsi potniki in člani posadke so preživeli. »Ni običajno, da odpovesta oba motorja, pilot pa je opravil izjemno delo. Že iz zapisa črne skrinjice je razvidno, da je bil miren, profesionalen, v njegovem glasu ni bilo čutiti napetosti. Spoštoval je vse postopke, potnikom je sporočil izredno situacijo. Kontrolorjem letenja je sporočil, da zasilno pristaja na reki Hudson, in pristal je v bližini velike ladje, s čimer je povečal možnosti za hitro reševanje potnikov. Do neke mere se takšno reagiranje pričakuje od vsakega pilota. Različne situacije, kot so pristanki brez motorjev, na trdem terenu, na vodi, vadimo na simulatorjih letenja in odpovedi motorjev so stalnica takega treninga. Motorji naj bi vzdržali trke s pticami in dober teden nazaj smo imeli primer trka, ko smo v motor dobili kanjo na letališču v Ljubljani. Motor je bil sicer poškodovan, vendar znotraj omejitev, tako da smo letalo lahko vrnili v Ljubljano,« je povedal kapitan inštruktor Tomaž Prezelj, ki leti z Adrio Airways in je pri tej družbi odgovoren tudi za področje varnosti.

Pa je motor Adriinega letala že odpovedal zaradi trka s ptico? »Je. Na ljubljanskem letališču je koncentracija ptic zelo velika v primerjavi z drugimi letališči, na katere leti Adria Airways. Glede na število vzletov in število trkov imamo petkrat več trkov s pticami kot drugod. Imeli smo že poškodbo letala, ko je ptica priletela naravnost v nos letala. Nos je bil globoko vdrt, posadka pa razen tega, da je močno počilo, na instrumentih ni zaznala ničesar, vse tehnične indikacije so bile normalne. Ko pa smo pristali, letalo ni smelo nikamor več. To nam povzroča ogromne stroške. Potem smo imeli na primer trk ptice v nosno nogo, zato nismo bili več sposobni uvleči kolesa.

Če ptica prileti v motor, razmesarjeni ostanki zgorijo, vonj po zažganem perju pa zaradi sistema prezračevanja pride v letalo. Če je motor bolj poškodovan, se pojavijo tresljaji, spremeni se temperatura motorja, pri hudih poškodbah pa lahko pride do indikacije požara na motorju oziroma odpovedi. Treba pa je vedeti, da se letalo z enim motorjem še vedno varno vzpenja, leti in pristane in da v tem primeru ne govorimo o zasilnem pristanku,« je povedal Prezelj.

Absolutne varnosti ni

»Najbolj problematične so cone letala, na katerih se ptica ne odbije, to so motor, nos letala, vstopni rob kril, podvozje. Po pristankuso pravila zelo jasna in stroga, letalo je potrebno temeljito pregledati in odpraviti poškodbe, šele zatem lahko spet poleti. Čeprav poškodbe ne ogrožajo varnosti leta, pa povzročajo kar precejšnjo ekonomsko škodo;samozamenjava ene poškodovane lopatice na motorju stane 50 tisoč dolarjev, vseh lopatic na motorju pa je od dvajset do trideset, odvisno od tipa motorja,« je povedal Andrej Černe, v inženiringu Sektorja vzdrževanja letal zadolžen za plovnost Adriinih letal.

Vsak dan je v svetovnem letalskem prometu za prevoz potnikov približno 150 tisoč vzletov letal. Slovenski letalski prevoznik Adria Airways ima vsak dan med 60 in 70 vzletov in pristankov. Absolutne varnosti ni, je povedal Andrej Černe: »V letalskem prometu imamo zelo natančen certifikacijski proces. Preden začnejo izdelovati novo letalo, nov motor, je vnaprej jasno, katere preizkuse mora uspešno prestati. Verjetnost, da bodo pogoji v realnih pogojih delovanja hujši kot ob certifikaciji, je praktično nična. Točno je določena tudi odpornost motorjev na ulet ptic.« Roman Lašič, direktor Službe za vzdrževanje letal pri Adrii Airways, pa je povedal: »Trčenje s celo jato kanadskih gosi, kot je bilo to v ameriškem primeru, je bilo očitno precej hujše, kot so bile podane zahteve ob certifikaciji motorjev, je pa to prvi nam znan tako hud primer.«

Ptice najdejo hrano v travi ob letališki stezi

Zakon o letalstvu Republike Slovenije med obvezne letališke službe šteje tudi službo za zmanjšanje nevarnosti, ki jo povzročajo ptice. »Težave s pticami rešujemo tako s pasivnimi ukrepi, kot je na primer ugotavljanje dejavnikov, ki privlačijo ptice (voda, hrana, zavetje, možnost gnezdenja), kot z aktivnimi, ki vključujejo uporabo pirotehničnih sredstev, plinskih topov, sokolarjenje (tega skorajda ni več), kemičnih preparatov (odganjalcev) ptic, šolane pse … S Slovensko zvezo za sokolarstvo in zaščito ptic ujed imamo sklenjen poseben sporazum o sodelovanju, katerega osnovni namen je zagotavljanje varnosti letalskega prometa in prostoživečih ptic. Sodelovanje poteka predvsem na področju razvoja in izvedbe učinkovitih ter ekološko sprejemljivih metod odvračanja ptic z območja letališča,« je sporočila Lea Jarc iz Službe za odnose z javnostmi na Aerodromu Ljubljana.

Za letos Aerodrom Ljubljana na območju letališča predvideva štiri košnje trave, s tem pa pilot Tomaž Prezelj ne more biti zadovoljen. Njegovo stališče je: »V času, ko pokosijo travo, doslej je bilo to dvakrat na leto, imamo grozljiv porast trkov s pticami. Število ptic se namreč poveča, ker njihova hrana nenadoma postane izpostavljena. Stalno zahtevamo, da trava ne bi nikdar smela biti višja od pet centimetrov, kot je to praksa na drugih letališčih, na katera letimo. Trava je na našem letališču visoka tudi po trideset centimetrov. V Aerodromu so se očitno odločili za kompromis, za štiri košnje, vendar bo to problem še povečalo. Če je bil porast trkov s pticami doslej dvakrat na leto, bo zdaj štirikrat. Edina rešitev je, da se trava redno kosi, tako kot to počnemo na domači zelenici. Edino s tem bodo pticam umaknili dostop do hrane in posledično lahko pričakujemo upad njihovega števila.«

Pilota skrbijo štorklje

Tomaž Prezelj se spominja slabe izkušnje: »Pred leti sem zadel kanadsko gos v Londonu in izkušnja je bila res grda. To je velika ptica, tehta nekaj kilogramov. Pri nas jih še do nedavnega ni bilo, jeseni pa sem videl jato kanadskih gosi, ko je letela čez Karavanke proti severu. Kanadske gosi me zaenkrat še ne skrbijo tako, kot na primer štorklje. Štorkelj še pred desetimi leti niste videli na Gorenjskem, danes pa so. Tudi po pet skupaj jih poleti vidim na travniku v bližini Cerkelj. To je velik ptič, z izjemnim razponom kril, ki se zelo težko umakne letalu. Zdaj največkrat pride do trkov z manjšimi ujedami (predvsem kanjami, op.a.), a nam že te povzročajo poškodbe na letalih. Ko bo v motor priletela štorklja, motor takega trka najverjetneje ne bo vzdržal.

Problem so tudi divja odlagališča odpadkov, tudi v bližini letališča. Tam je ptic, kolikor jih hočete. Problem povečujejo tudi ptice, ki ponoči sedijo na vzletni stezi, ker je topla. Ko je letalo že blizu, ima ptič premalo časa, da se mu umakne. Morate vedeti, da motor, kot je Airbusov 320, vleče 300 kubičnih metrov zraka na sekundo na vzletu. Tak motor posrka vase vse v radiu petih metrov, še človeka bi posrkal. Doslej edini učinkovit način, kako ptice opozarjati na prisotnost letala, so utripajoče pristajalne luči; ampak to imata za zdaj šele dva modela lahkih poslovnih letal.

Na območju letališča je tudi zelo veliko vran, ki pa se zaenkrat še ne zaletavajo v letala. Poleg papig so to najbolj učljivi ptiči na svetu in znanje prenašajo druga na drugo. Vrane se pravočasno umaknejo letalu.«

Če ni ptic, ni trka

Nekaj pojasnil je dal tudi varstveni ornitolog Tomaž Mihelič iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije: »Na ljubljanskem letališču se pojavljajo stalne vrste, kot sta ujedi kanja in postovka, relativno številne so vrane, v selitvenem času pa tudi rečni galeb in škorci.Travniške površine neposredno ob letališki stezi ponujajo hrano kanjam in postovkam,ki se prehranjujeta z glodavci. Na letališki stezipa so hrana pticam žuželke in deževniki, še posebej po deževju. V svetu prevladujeta dva trenda, s katerima poskušajo preprečevati trke ptic z letali. Z enim ukrepom odpravljajo razloge, zaradi katerih se ptice zadržujejo v bližini letališča, z drugim pa ptice preganjajo oziroma plašijo. Sem zagovornik metod, ki preprečujejo razloge, zaradi katerih ptiči prihajajo v bližino letališč. Ti načini so prijaznejši do ptic in tudi varnejši za letala. Če ptic ni, se trk ne more zgoditi. Ponekod po svetu v ta način nameščajo rešetke ob letaliških stezah, v katere se ujamejo insekti, ki so hrana pticam, ali pa trave ne kosijo v času selitev ptic, da ne morejo priti do glodavcev oziroma do mlade trave, kakor je to pogosto v primeru rac ali gosi. Ponekod na letališčih namenoma posadijo monotono travo s čim manj vrstami, saj to posledično pomeni manj »živega sveta«. Bolj bogat je namreč habitat, več je plenilcev v bližini. Od plašilnih metod se zadnje čase vse več uporablja metoda plašenja s pomočjo za to treniranih škotskih mejnih ovčarjev. Poznam več letališč, kjer imajo s to metodo uspehe.«