Pomembno je le tukaj in zdaj

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 21. januar 2009 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Nedelja, 4. avgusta

Počasi, a gotovo prihajam k sebi. Z očmi zdaj obračam že tudi glavo. Tino prosim, naj mi prinese glavnik, ogledalo in šminko. Pač tako, malo za šalo malo za res. Popijem zvarek s pelinom, kar mi kmalu povzroči volčji tek. Ob sončnem zahodu sem že čisto pri sebi. Vsekakor pa toliko, da grem plavat.

Po kopanju se počutim kot prerojena. Kot da nikdar ni bilo zoprnega soočenja z rakom, da ne rečem s smrtjo, kot da nikdar ni bilo neskončnih ur ležanja pod vislicami in okusa po kemikalijah v ustih, kot da nikdar nisem slišala krikov umirajočih. Če bi ne bila del te igre tudi sama, ne bi mogla dojeti, kako težko breme je človek sposoben nositi. Ampak. Kako že pravi španski pregovor? Aha. Bog ni človeku natovoril nič več in nič manj, kot je sposoben nositi. Že mogoče. Je pa res, da marsikdo bremena ne zmore in kloni. Podleže. Umre. No, ja. Ta filozofija mi ni kdo ve kako blizu, sploh pa ne pri srcu.

Spomnim se neizmernega veselja in neznanskega olajšanja, ki me je spreletelo ob novici, da mi je kemoterapija uničila vse zasevke v telesu. Vsi tako neizmerne sreče, žal, nimajo. Po drugi strani, o takšnem izidu kemoterapije nisem niti za hip podvomila. Od prvega trenutka sem bila stoodstotno prepričana, da mi bo kemoterapija uničila vse, kar je (bilo) v mojem telesu bolnega. Tisto, kar imam nenehno pred očmi in o čemer nenehno razmišljam, je, kako naprej? Kako pozitivno stanje ohraniti? Kako ga obdržati prihodnjih trideset, štirideset let, kolikor še nameravam živeti?

Nekje globoko v sebi čutim, da je mimo šele prvo dejanje. Da me glavnina spopada z življenjsko preizkušnjo, ki mi jo je usoda namenila, šele čaka. Tako, mimogrede, sem to slutnjo Andreju in Tini že večkrat omenila, a sta jo vedno – hote ali nehote, na videz ali zares – prezrla. In prav je tako. Nobenega smisla nima razmišljati o tem, kaj bo. Edino, kar je pomembno, je tukaj in zdaj. Važna ni niti preteklost niti prihodnost. Edino kar šteje, je sedanjost. S tem, kaj bo jutri, se bom ukvarjala jutri. Enako velja za pojutrišnjem in po pojutrišnjem in tako naprej v prihodnost.

Kaj že pravi Florence Scovell Shinn v knjigi Igra življenja in kako jo igrati? Tole: »Človek ne more doseči miru in sreče, dokler popolnoma ne izkorenini strahu iz podzavesti. Strah je napačno usmerjena energija. Potrebno jo je preusmeriti ali preobraziti v Vero.«

Sicer pa je tako, da tukaj in zdaj uživam in smrtni greh bi bil, če bi to blaženost, to nirvano onečastila in onečedila s črnino (in praznino) strahu, s temačnimi in morbidnimi mislimi, za katere verjamem, da jih podpihuje sam Zlodej. Naj se s strahom spopada, kdor se hoče. Kar se mene in tega trenutka tiče, sem najbolj brezskrbno bitje na svetu. In tako je tudi prav. (Se nadaljuje.)