Dnevi, ki jih ne pozabiš (1. del)

Zgodba o srečanju Gregorja z Michaelom

V zadnjih desetletjih je poznavanje bioloških značilnosti levkemične celice izjemno napredovalo. Predvsem identifikacija genetskih razlik med morfološko in imunofenotipsko identičnimi levkemičnimi celicami je bila osnova za revizijo klasifikacije levkemij s posledično novimi smernicami v zdravljenju.

Za akutno limfoblastno levkemijo je v Sloveniji v zadnjih 20 letih zbolelo povprečno 13 bolnikov na leto. Med njimi je bil tudi Gregor. Imel pa je srečo, ker se je v krvni banki našel donator, Michael Schindler iz Hamburga, ki mu je rešil življenje. Lani sta se prvič srečala v živo in to so bili trenutki, ganljivi in pretresljivi. Seči v roke človeku, ki mu gre zahvala, da si še zmeraj živ, je občutek, ki ga pravzaprav ni moč opisati. Vsaj z besedami ne. Čeprav sta Michael in Gregor imela pred našim srečanjem kar nekaj časa za pogovor, je bil Gregor še zmeraj v zadregi. Kot da bi dan, ko se je znova rodil, vedno znova podoživljal. Njegova mama Barbara je povabila sorodnike, da bi bili tudi oni priča veselemu dogodku. Pa ne samo to. Večina od krvnih sorodnikov je v času Gregorjeve bolezni darovala kri. Za vsak primer, če bi bila njihova kri kompatibilna z Gregorjevo. Pa ni bila.

»Vse skupaj se je začelo z vročino. Pred kakšnimi petimi leti. Bil sem nenehno utrujen, pri telovadbi bi rad počival, pa nisem mogel, malo čudno se mi je zdelo, da je moja kondicija kar čez noč izginila. Ker ni bilo nič bolje, so me le poslali v bolnišnico. Tam so mi povedali, da imam zvišane levkocite, kar mi še zmeraj ni dosti pomenilo. Zdelo pa se mi je, da morajo biti levkociti pomembni, kajti vsi so se držali zelo resno. Sprejeli so me na Infekcijsko kliniko, in šele tam so mi, po številnih preiskavah, povedali, da imam levkemijo,« je še malce v zadregi pričel pripovedovati svojo zgodbo Gregor. Na vprašanje, katere vrste levkemijo je imel, pa je odgovoril:

»Imenuje se akutna limfoblastna levkemija, da pa se jo pozdraviti s kemoterapijo ali presaditvijo kostnega mozga. Kemoterapija pri meni ni pomagala, zato smo začeli iskati darovalca. To je nekaj takega kot najti iglo v kopici sena. Imeli smo res veliko srečo, saj so zdravniki naleteli na ustreznega darovalca prej kot v enem letu. Ko so mi povedali, da se je našla rešitev, sem bil ganjen. To so čustva, ki človeka preplavijo, prevzamejo, a je o njih nemogoče govoriti naglas.« (Se nadaljuje)