Zvesti Gorenjskemu glasu

V zadnjih dneh lanskega leta smo v uredništvo prejeli veliko voščilnic naših bralcev.

Eno izmed njih nam je poslal tudi šestinosemdesetletni Ivan Troha iz Mojstrane. Naš zvesti naročnik je že od leta 1962. Pove, da v Glasu rad prebere, kar je domačega, se zamoti z reševanjem križank in z njim premaguje dolgčas, ki ga preganja, odkar mu je pred letom dni umrla žena. Živi s sinom, ki ni poročen, zato pa veliko dela in je bolj malo doma. Ivan je osemletko zaključil na Dovjem, potem se je zaposlil na Žagi Belca, kjer je delal do upora leta 1941. Takrat so požgali most na Belci, da so se uprli Nemcem. Nato je bil pol leta zaprt v Begunjah, pol leta je delal v kamnolomu Jesenice. Ivanov oče je kot gaterist delal na Žagi, in ko se je ponesrečil, je Ivan prevzel njegovo delovno mesto. Vedno se je zavzemal za sindikat, za kar je prejel tudi priznanje. Pred upokojitvijo je zaradi ukinitve Žage delal v Tovarni vrat v Mojstrani. Upokojil se je invalidsko zaradi težav s kolki, prestal je dve operaciji, a si pri hoji še vedno pomaga z berglama. Vključen je v Društvo invalidov, bil je predsednik za šport in je organiziral veliko tekmovanj. Sam je tekmoval v kegljanju z nihalno kroglo, kjer si je priigral celo vrsto medalj vseh barv. Lani si je kupil invalidski voziček na akumulator, s katerim se poleti še vedno rad odpravi kegljat. Pozimi, ko je dan krajši in je zunaj mrzlo, pa gre zvečer zgodaj v posteljo in gleda televizijo.