Mamut po mamutu

V Medobčinskem muzeju Kamnik so se z razstavo Mamut po mamutu pridružili praznovanju 70. obletnice najdbe znamenitega mamutovega okostja v Nevljah. Ob tej priložnosti so javnosti prvič predstavili dve mamutovi okostji, ki jih hrani muzej.

Kamnik – Leto 2008 je bilo med Kamničani zapisano kot mamutovo leto, saj se je skozi celo leto zvrstilo več prireditev, povezanih z obujanjem spomina na odkritje mamutovega okostja v Nevljah pred 70 leti. Ne le za Kamnik, temveč tudi za strokovnjake pomembna obletnica sicer dobiva grenak priokus, saj naj bi bil največji dogodek leta – postavitev skulpture mamuta v naravni velikosti, ki jo je kamniški kipar Miha Kač že izdelal, še vedno povsem negotova – a razstava kamniškega muzeja dogodku in samim arheološkim najdbam spet vrača pomen, ki si ga zaslužijo.

V Sloveniji je trenutno kartiranih 22 najdišč mamutovih kosti ali oklov, a arheološko najdišče v Nevljah je edinstveno v več pogledih. »Ne gre za prvo slovensko arheološko najdbo ostankov mamuta, saj je o mamutovem zobu z Beričevega leta 1798 pisal že Valentin Vodnik. Je pa neveljska najdba edini primerek praktično v celoti ohranjenega skeleta mamuta pri nas. Kosti so skorajda nepoškodovane, pod težo zemeljskih plasti se je v vseh teh letih zdrobila le lobanja,« je na odprtju razstave, s katero je kamniški muzej sploh prvič doslej obravnaval tematiko mamuta, povedala avtorica in kustosinja arheologinja Janja Železnikar.

Neveljski mamut je bil širši javnosti podrobneje predstavljen že pred desetimi leti, ko je profesor Danijel Bezek skupaj s svojim sinom Benjaminom zbral ogromno gradiva, a tokratna razstava razkriva še nekaj manj znanih dejstev. Javnosti sta prvič predstavljeni dve mamutovi kosti, ki jih hrani Medobčinski muzej Kamnik. Leta 1910 je Josip Nikolaj Sadnikar v Kamniški Bistrici pod Mokrico v prosu našel del mamutove podlahtnice. Iz Sadnikarjeve zbirke, katere del je leta 1964 odkupil kamniški muzej, je tudi mamutovo rebro, ki ga je nekaj let kasneje na Perovem našel neki siromak.

Razstava sicer povzema doslej znana dejstva o odkritju okostja mamuta, na katerega so 14. marca 1938 naleteli delavci, ki so pri regulaciji rečne struge Nevljice naleteli na nekakšne 'štore', ki so se izkazali za mamutove kosti. »Z razstavo smo želeli z različnih zornih kotov obuditi spomin na ta pomemben dogodek, ki je svoj čas pritegnil tudi evropsko javnost. Prikazujemo Nevlje v času zadnje poledenitve in širše osvetljujemo pojavljanje teh živali v Evropi. Kako so živeli naši predniki skupaj z mamuti, kje so živeli, s čim so se ukvarjali in predvsem, kaj so izdelovali iz ostankov mamutovih kosti. Neveljskega mamuta skušamo prikazati v širšem kulturnem, kronološkem in zgodovinskem okvirju,« je povedala Železnikarjeva, ki se je s tematiko ukvarjala od letošnjega marca. Kot je poudarila, je želela Kamničanom predstaviti tudi nekatera doslej manj znana dejstva. »V procesu nastajanja te razstave sem odkrila nekatere nove dokumente. Malo ljudi, vsaj zunaj stroke, ve, da obstaja inventarna knjiga, v katero so vpisane vse mamutove kosti. Redki so se tudi srečali s korespondenco dr. Frana Kosa, zoologa, ki je začel izkopavati kosti te orjaške živali, in dr. Srečka Brodarja, enega redkih, če ne tudi edinega tedanjega strokovnjaka pri nas, ki se je ukvarjal s paleolitikom. Iz teh pisem je razvidno, da si arheološka stroka ob najdbi ni bila enotna.«

574 centimetrov dolg in 361 centimetrov visok ter približno 20.000 let star skelet samca mamuta, ki je bil ob svoji smrti star približno štirideset let, je ob najdbi naletel na izjemno zanimanje. Kljub razmeram, ki so že napovedovale 2. svetovno vojno, je marca leta 1938 v Nevlje z avtobusi prišlo več kot tisoč radovednežev iz vse Slovenije in Avstrije.

Razstava, ki jo spremlja tudi katalog, bo na ogled do konca prihodnjega leta, ko bodo Kamničani praznovali 780-letnico prve omembe mesta v pisnih virih. Ob tej visoki obletnici si želijo spoznanja o neveljskem mamutu še nadgraditi, zato so v kamniškem muzeju k sodelovanju že povabili nekatere strokovnjake, ki bi najdbo lahko osvetlili še z drugih plati, ter Kamničane, ki v zasebnih zbirkah morebiti še hranijo kakšne fotografije ali dokumente izpred sedemdesetih let.