Otroška peresa

Besedilo: A. H.
Kategorija: Mularija / / 06:00

Učna ura po starem

V petek, 12. decembra 2008, smo se z avtobusom odpeljali v Slovenski šolski muzej. Avtobus smo si delili s 4. c. Skozi okno smo opazovali okolico in ker smo se veliko pogovarjali, nam je čas hitro minil. Prispeli smo v Ljubljano in se z dežniki odpravili do muzeja. Vstopili smo, se preobuli v copate in že sta prišla še dva oddelka četrtošolcev. Potem smo spoznali voditelja in se razdelili v dve skupini po dva razreda. Naša skupina je šla prva k učni uri. Voditeljica je pomagala dekletom obleči predpasnike, fantom pa telovnike. Tudi naše učiteljice so postale učenke. Vstopili smo v razred in se usedli. Kmalu je zazvonil šolski zvonec in vsi smo takoj vstali. Vstopila je še učiteljica, mi pa smo jo pozdravili z Bog daj, gospodična učiteljica. Rediteljica Tanja pa je za gospodično zaprla vrata. Blaža je učiteljica vprašala, ali kdo manjka, pa ji ni znal odgovoriti. Eden od učencev se je naglas zasmejal in ga je učiteljica takoj poslala klečat na koruzo. Naša ura je bila namenjena lepemu vedenju, zato smo tudi obravnavali pravila lepega vedenja. Učiteljica nam je pogledala tudi roke in bila z nekaterimi zelo zadovoljna. Ogledali smo si tudi razstavo in kratek posnetek. Razstava je bila polna starih šolskih pripomočkov. Ta naravoslovni dan mi je bil zelo všeč, saj sem tudi nekaj novega izvedela.

Karolina Žgur, 4. b OŠ Cvetka Golarja, Škofja Loka

Šola za kače

Kače mlade vse vesele so v šolo pridrvele.

Vse na vejah so sedele in kačje pesmi pele.

Kače miši vse lovijo in se z njimi rade pomastijo.

Ko pa kačješolski zvonec zazvoni, kač na vejah več ni!

Katja Beguš, 4. a, OŠ Ivana Groharja, Škofja Loka

Šola za pozabljivce

Če se v šoli kaj naučim,

po poti domov že pozabim.

Prepovedno je poslušati,

obvezno pa je klepetati.

Domače naloge ne naredim,

le pred računalnikom sedim.

Ocene sem že vse pozabil,

saj možganov še nisem uporabil.

Peter Fojkar, 4. b. OŠ Ivana Groharja, Škofja Loka

Pogumen klic v sili – 112

Bila je sobota. Točno ob desetih zjutraj me je babi vrgla iz postelje in mi rekla, naj se hitro oblečem. Skočil sem iz postelje, se oblekel, umil. Ko sem stopil iz hiše, sem videl, da me v avtu čakajo mami ter moje sestrice. Hitro sem stopil v avto ter vprašal, kam gremo. Mami mi je odgovorila, da gremo po nakupih. Odpeljali smo se, čez približno 30 minut smo prišli na avtocesto, naredili smo kakšen kilometer, ko nas je prehitel avto, ki je drvel čez 200 km/h. Skoraj smo že prispeli, ko smo zagledali dim. Ko smo se približali, smo videli tovornjak in avto v plamenih. Voznika sta bila vkleščena in nista mogla ven. Ogenj pa se je bližal ... Sprva nismo vedeli, kaj naj naredimo, potem pa sem se spomnil, da sem nekaj sto metrov za nami videl telefon za klic v sili. Stekel sem tja in poklical 112. Oglasil se je moški, ki je sprva mislil, da se hecam. Potem pa je za mano pritekla mami in mu vse razložila. Že čez nekaj minut sta prišla dva policijska avtomobila in gasilski tovornjak. Zaprli so območje nesreče in kmalu je bil ogenj pogašen. Voznik avta je bil kar hudo opečen, vendar se je zaradi trka avto tako poškodoval, da ga niso mogli dobiti ven. Potem sem videl dva gasilca, ki sta pritekla tja z žagami in električnimi kleščami. Začela sta trgati in rezati vrata. Ko so jih odprli, so ponesrečenca dali na nosila in ga nesli v rešilec. Tovornjakar je imel le nekaj prask. Policija ga je odpeljala, predvideval sem, da na policijsko postajo, saj morajo udeleženci nesreč vedno dati izjavo o dogodku.

Doma sem se začel tresti, saj me je bilo strah. Nisem vedel, zakaj zdaj, ko je dogodka že konec. Še vedno ne vem, ali je bil kriv adrenalin ali pa sem bil hudo pogumen.

Ambrož Žvan, 8. b OŠ Žirovnica