Vse je relativno

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Nedelja, 4. avgust

No, pa je prišlo, kar je moralo priti. Kot kup nesreče ležim v viseči mreži, napeti med dva borovca, in buljim v nič. Enako, kot sem to počela po prvem in po drugem dolgem kemoterapevtskem posegu. Sem čisto na psu. Se pravi, sem brez moči oziroma brez energije, brez humorja, celo brez besed oziroma brez kakršne koli želje po komuniciranju z zunanjim in s svojim notranjim, intimnim svetom, sem kot težak negiben hlod, sem kot ožeta cunja, sem kot, ah, kaj pa vem, kaj bi še rekla, da bi čim slikoviteje prikazala svoje trenutno stanje.

Tako zelo na psu sem, da nimam niti toliko volje, da samo sebe prepričam, da ne smem bruhati. In bruham. Vsake pol ure in ne glede na to, ali še imam kaj spraviti iz sebe ali nič.

Ker me domači takšne niso vajeni, so vidno zaskrbljeni. Po mojem se bojijo, da sem z eno nogo že čisto v onostranstvu, z drugo pa z mezincem na levi nogi. Ah, kar naj jih bo malo strah, zdaj že malce zlobno tuhtam. Potem posrkam zadnje kapljice volje in jim skušam dopovedati, da gre le za odziv na kemoterapijo, za trenutno stanje telesa in delno tudi duha. Z vso odločnostjo pa jim zagotovim, da me čisto zares čisto nič ne boli. In s tem jih vsaj malo potolažim. Pravzaprav mi je toplo pri srcu, če si smem privoščiti nekaj sentimentalne romantike, ko čutim na sebi njihove tople poglede in veliko željo, da se čim preje spet postavim na noge, da se spet smejim, da ne rečem, da spet guncam afne in jih s tem prepričam, da v nobenem primeru in na noben način ne mislim umreti. Niti v bližnji niti v manj bližnji prihodnosti, ne. Sami, žal, te vere vame nimajo. O tem, ali bi jo morali imeti, bom razmišljala pa ob kateri drugi priložnosti. Trenutno se mi ne ljubi.

Zares. Življenje je lepo celo, ko takole brezvoljen ždiš v viseči mreži in se ne obremenjuješ s čisto nobeno skrbjo. Pravzaprav se moram popraviti: nisem brezvoljna, pač pa brezskrbna. Kar je pa čisto nekaj drugega, a ne? Hm. Vse je relativno. Filozofsko vzeto se počutim odlično.

Kako že pravi Louise L. Hay v svoji knjigi Moč je v tebi? Aha. »Življenje je vrsta prostorov z vrati, ki se odpirajo in zapirajo. Hodimo iz prostora v prostor in doživljamo različna izkustva. Mnogi med nami si želijo zapreti nekatera vrata starih negativnih vzorcev, starih ovir, situacij, ki nam niso več koristne in v pomoč. Veliko nas je v procesu odpiranja novih vrat in odkrivanja čudovitih novih izkustev. /…/ Najpomembneje v življenju je, da se nenehno opominjate, da ste popolnoma varni. Gre samo za spremembo. Zaupajte višjemu jazu, da vas bo vodil po poteh, ki so za vašo duhovno rast najboljše. Kot je nekoč dejal Joseph Campbell: sledite svoji sreči.« (Se nadaljuje.)