Prva dama slovenske poezije

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 9. januar 2009 / 06:00

Na prvi dan novega leta 2009, ko smo praznovali vsi, je pesnica Svetlana Makarovič praznovala dvojno, poleg novega leta tudi svoj 70. rojstni dan. No, koliko je zares praznovala, ve le ona. Gotovo pa ji vse najboljše voščimo tisti, ki cenimo njen ustvarjalni opus.

S Svetlano Makarovič sem se v živo srečal samo enkrat, pa še to na način, da sem si sam to srečanje zelo zapomnil, ona pa ga je najbrž brž pozabila. Bilo je leta 1987, ko sem v »amfiminiteatru« zraven nekdanje italijanske kasarne pri Vidicu na Vrsniku (nad Žirmi, 764 m; medtem so ga zasuli in spremenili v bolj produktivno njivo) organiziral drugo praznovanje kresne noči. Žal se ni zgodilo prav v kresni, ampak šele v noči s 26. na 27. junij, tri dni »prepozno«. To se je tudi poznalo; magične kresne sile so že nekoliko oslabele in drugo kresovanje po celotnem vtisu ni bilo tako čarno kot prvo v letu 1986. Vreme je bilo do tistega dne lepo, na večer se je pooblačilo, ponoči je začelo deževati. Vrhunec večera je bil že na začetku, ko je nastopila pesnica Svetlana z interpretacijo svojih lastnih kresnih pesmi. Nikoli ne bom pozabil njenega prihoda. Po ozki italijanski vojaški cesti jo je pripeljal njen menedžer Stane Sušnik v velikem in bleščečem novem Volvu. Iz limuzine je izstopila črna dama v dolgi črni obleki z bleščicami in se v našem spremstvu napotila v bližnjo vrtačo. Vanjo je iz močnega ozvočenja z vso silo nabijala »goveja« glasba, ob kateri se je gostja kar stresla in nekoga poklicala na pomoč, pa ne vem več, ali Marijo Pomagaj ali kar Boga samega. Ko je prišla do mikrofona in so vrh obzidja fanfaristi Alpine zatrobili začetek, je svoj nastop opravila »na višini«, nadvse profesionalno. Zapela in brž odšla. Občuten članek o tem večeru je za Delo napisala Tončka Stanonik. »Prireditev je že tekla, ko sem prišla na cilj. Namesto velikega ognja pa je na robu vrtače pojenjaval majhen, čist ogenj. Kresovalce je pozdravljala Svetlana. S pronicljivim umetniškim darom in svojo pesmijo je budila obiskovalce, tudi tiste ob gostilni, ki so jih bolj zanimale druge reči. Vsem je voščila dolgo, visoko poletje. Ko pa se je oglasila z baladno ubranim glasom in zapela o praproti, ki je prerasla vse ceste, je za hip vse potihnilo. In ko je za tem razigrano cinično interpretirala svojo pesem Kaj bo jedel ogenj (vse lažnivce, obrekljivce, nevoščljivce, vse vohune, ovaduhe, vse smrduhe …) se je oglasilo spontano ploskanje.«

Svetlana Makarovič je torej znala že s svojo enkratno poezijo zbuditi pozornost javnosti. Še bolj pa jo je v zadnjih dveh desetletjih s svojimi izzivalnimi izjavami in dejanji ob raznih priložnostih. Leta 2000, denimo, ko so ji končno le namenili Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ona pa jo je zavrnila. Tako je protestirala proti odločitvi upravnega odbora sklada, da nagrado podeli tudi patru Marku Rupniku. Po odločitvi strokovne komisije bi jo moral dobiti slikar Gustav Gnamuš, upravni odbor pa je strokovno odločitev politično spremenil. Sporna je ta sprememba zato, ker se Prešernove nagrade po statutu sklada podeljujejo le za javna umetniška dela, v Rupnikovem, primeru pa je šlo za likovno opremo papeževe zasebne, javnosti povsem nedostopne kapele v Vatikanu. Svetlanin komentar: "Izbiro so upravičevali s tem, da je sam papež pohvalil Rupnikovo soboslikarstvo. Izvedeli smo torej, da se slovenski prostor razteza prav v papeževo stanovanje in da je papež vrhovni umetniški arbiter!"

Ponarodelo je tudi njeno mnenje o rojakih mikrocefalusih in Slovenceljnih. »In kaj je značilno za 'Slovenceljna'? Da sploh nima nobene identitete. Ne obvlada svojega jezika. Nima pojma o nacionalni in kulturni dediščini. Ne pozna niti ene slovenske ljudske pesmi, kvečjemu kakšno pijansko lajno. In vse, kar potrebuje oziroma si želi, je kičeraj. Gojzarska glasba namesto slovenske ljudske, kosmate zgodbice namesto literature, kvanta namesto duhovitosti.« Se strinjam, iz osebnih izkušenj in po spoznanju. Oznake »mikrocefalus« (osebek z majhno možgansko prostornino) pa so bili deležni tisti, ki se niso navduševali nad zmago travestitske skupine Sestre na izboru popevke za Evrosong. »Mikrocefalusi vedno potrebujejo nekoga, da ga popljuvajo, pa naj bodo to Židje, pedri ali kadilci, kdor koli, samo da se počutijo bolj varne, čiste in poštene.« Ko je protitikadilski zakon iz javnosti izgnal kadilce, se je Svetlana zavzela za njihove pravice. V eseju in pesmi Prekleti kadilci je med drugim zapisala, kar sledi. »Kadilci so brezobzirna drhal. Treba je samo pogledati gruče bolnikov v zanikrnih bolniških haljah in oguljenih natikačih, ki se kar naprej zbirajo pred vhodom v Klinični center in vlečejo svoje smrdljive cigarete v ledenem zimskem vetru. Nalašč se potrudijo in zapuščajo svoje bolniške postelje, nalašč krevljajo iz najvišjih nadstropij izzivat mimoidoče nekadilce in jih okuževat s slabim zgledom. Res je, da zmeraj huje kašljajo in prav je tako, ampak umirajo pa še zdaleč ne tako hitro, kot bi bilo pričakovati in želeti.«

Veličina Svetlane Makarovič seveda ni le v mozaiku njenih duhovitih izjav. Veličina je v njenih pesmih, zaradi katerih je postala in ostaja prva dama slovenske poezije. Pa preberimo ob tej priložnosti skupaj vsaj eno od njih.