In memoriam: France Avsec

Prof. France Avsec je svoje delo in s tem v veliki meri tudi življenje posvetil mladim in matematiki. Kot izredno nadarjen matematik, asistent največjega slovenskega matematika Josipa Plemlja, bi lahko izbral akademsko kariero, pa vendar se je po krajši zaposlitvi na Statističnem uradu v Beogradu odločil za pedagoško delo. Najprej je bil zaposlen na Gimnaziji v Murski Soboti, kjer je spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico Miro. Poročila sta se, rodila se je hčerka Simona in potem v Kranju še sin Janez. Skupaj sta leta 1964 začela delati na Gimnaziji Kranj.

Tukaj je prof. Avsec poučeval trideset let. Po njegovi zaslugi je kranjska gimnazija slovela po dijakih z odličnim matematičnim znanjem, ki so imeli na univerzi čisto poseben status.

Mnogo učiteljev, raziskovalcev, znanstvenikov in univerzitetnih profesorjev se prof. Avsca spominja s hvaležnostjo. Na Gimnaziji Kranj je opravil pionirsko delo pri uvajanju računalništva, kjer smo bili po njegovi zaslugi zopet korak pred drugimi. Aktivno je sodeloval pri razvoju numeričnih metod, kar je bilo v povsem znanstveni domeni. Ob nesebični ženini podpori se je ob pedagoškem delu še vedno posvečal tudi raziskovanju, kar dokazujejo številni članki in nekaj knjig. Raziskovalno delo je nadaljeval tudi po upokojitvi, bil je soavtor vaj pri statistiki in soavtor knjige astronomija, ki sta jo izdala skupaj s prijateljem Marijanom Prosenom.

Za svoje pedagoško in raziskovalno delo je prejel več priznanj, naj omenim le dve. Bil je peti prejemnik Priznanja DMFA in eden redkih srednješolskih učiteljev, ki je doslej prejel to priznanje. Je edini učitelj, ki je za svoje delo leta 1994 prejel Nagrado MOK, in to na predlog svojih dijakov.

Kot mladega učitelja je ogromno naučil mene pa tudi druge kolege matematike na naši šoli. Ni veliko govoril. Kar pa je povedal, je preprosto držalo. Pa naj je šlo za matematiko, fiziko, zgodovino ali poezijo. Ali poučevanje. Velikokrat nam je rekel: »Učite samo tisto, kar boste uporabili.« Matematika zanj še zdaleč ni bila samo orodje, pripomoček za druge discipline, matematika je bila zanj lepa, koristna in potrebna sama po sebi.

Sreča je, ne žalost, živeti življenje, kot ga je živel profesor France – življenje, v katerem je storil le prave reči, ubral le prave poti ter v sebi in drugih našel in pustil le dobre sledi …